V nedeljo smo s Tino in Katarino plezali Direktno v Špiku. Da bi si malo olajšali zgodnje vstajanje, smo se že v soboto zvečer namenili do bivaka pod Špikom. Malo smo se zataknili pri prevzemu ključa, ker je v Slovenskih stenah naveden napačen naslov (pravi je Rute 24). Po nekaj kolovratenja okoli napačnih hiš so nas prijazni in začudeni domačini usmerili na pravi naslov. Na bivaku smo malo pojedli in poklepetali, nato pa zaspali ob nočnih serenadah polhov. Bivak je zelo lepo oskrbovan in urejen, priporočamo obisk!
S plezanjem smo začeli okoli 6:00. Do Dibonove police nas je že fino ogrelo sonce, preostanek smeri pa je bolj v senci, ki ponuja zavetje pred vročinskim valom. Katarina je začela s prvimi, bolj orientacijsko zahtevnimi raztežaji (v glavnem naravnost gor…), jaz sem splezal osrednji del smeri, Tina pa je plezala vršni del zajede in nas popeljala do okna pod vrhom Špika. Tako nam je, kakor bi rekel Tine, uspelo doživeti velik praznik!
Na vrhu smo si vzeli nekaj časa, nato pa se odpravili v dolino po Kačjem grabnu. Na srečo se nas je vreme usmililo in nam poslalo nekaj vetra in oblakov, kar je naredilo sestop veliko bolj prijeten kot bi bil sicer. Dol smo prišli ob zadnjih popitih kapljicah vode in ujeli štop nazaj do Martuljka.
Kakovost skale ni povsod najboljša, vendar definitivno prevlada vtis lepote ob plezanju strme, elegantno speljane linije v čudovitem ambientu Martuljških gora. Letos mineva 100 let od prvega vzpona Debelakove in Tominška. Smer vsekakor še vedno ohranja status lepotice in vzbuja spoštovanje do drznega prvenstvenega vzpona.
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.