Skupni tabor Ailefroide 2026

»Kam gremo?«

»V Ajlefrojde.«

Ta izgovorjava kraja Ailefroide me je občasno spravljala ob pamet, hkrati pa je bila to edina zadeva, pri kateri sem bila na celotnem taboru popolnoma suverena.

Ferajnovci smo bili nekako razdeljeni na dve skupini, in sicer moštvo beračev, z bazo v kempu, direktno pod stenami in moštvo sommelierjev, nastanjeno v apartmaju, nedaleč od Ajlefrojdeja.

»Tle se eni čudni ldje okol sprehajajo. Neki med hipiji, hribovci in berači.« (Rok Tičar)

Sommelierji smo se v Francijo zagnali že v zgodnjih jutranjih urah, saj je bil načrt ogled etape Toura na Col du Lautaret. Dolgotrajno čakanje je minilo hitreje ob nepredvidenih srečanjih z znanci in prijatelji iz Slovenije, ki so si za Tour vzeli precej več časa kot mi. Pogi se žal ni mogel ustaviti pri nas na pivu, saj se mu je mudilo. Mogoče drugič. Smo pa dali krajšo izjavo Mihi Habjanu za njegov podkast.

Ne bi rada samo naštevala in opisovala smeri, ki smo jih splezali, ker tebe, dragi bralec, ne želim mučiti ali dolgočasiti predolgo. Ajlefrojde (to res ni v redu izgovorjava) ponuja nešteto smeri različnih težavnosti tam do 500 metrov, navrtane, nenavrtane, bolderje, frikanje, skratka AILEFROIDE je brez dvoma pravi kupleraj za plezalce vseh sort.

Težava, ki se pojavi pri velikem številu smeri, so ocene, saj se te ne skladajo z našo predstavo težavnosti. Res je, da je tu nek drugačen stil plezanja, kot smo ga vajeni doma, vendar so določeni raztežaji nekaterih smeri tako podcenjeni, da je to lahko že kar nevarno. Tako potem v smeri srečaš španski par, ki ti je tako hvaležen za pomoč, da dobesedno potoči solzo. Torej, potrebno je nekaj previdnosti pri sami izbiri smeri, vendar dva različna vodnička isto smer lahko ocenita drugače in tudi skica se lahko malce razlikuje. Najboljše informacije so tiste, ki ti jih poda nekdo, ki je smer splezal.

Smeri, ki so za naš okus primerno ocenjene po raztežajih so Kiravi, Pets de rupricaprins in Les Gradins de Babylone. Ostale so bile nekoliko težje od ocen, predlaganih v vodničkih.

»Če Neža Šulc v 6a kacota vn potegne, veš, da je p******ja.« (Neža Šulc)

Določene smeri so tako popularne, da lahko za sam vstop v smer čakate tudi kako uro ali dve, določeni dostopi so lahko v vodničkih čudno opisani in boste zaradi tega ure in ure iskali vstop v smer. Ko ga boste našli, bo že tako pozno, da je vseeno, če poiščete najbližje točeno pivo ali pa se odločite za kako drugo, krajšo smer.

Če platka deluje, da ni nobenega oprimka, je zelo verjetno res tako. Vseeno pa se s posnemanjem plazilcev da »splezati« tudi to. Z nekaj sreče bo v taki platki tudi miniaturen oprimek, ki presenetljivo dobro drži in takrat se človeku kar posmeje. Vse navrtane smeri, ki smo jih plezali, so bile dobro navrtane, vendar je potrebno v določenih smereh oči dati na peclje, ker so lepljenci barvno tako dobro integrirani v okolje, da z lahkoto zgrešiš sidrišče. Očitno je to neka francoska estetika, kdo bi vedel.

Naravno okolje plezalcu ponuja tudi možnost preučevanja flore. Če travica daje vtis neke mehkobe v kontrastu z neizprosno kompaktno skalo, dotik odsvetujem. Ona bode. Ker lahko.

Tam najdete tudi Nad Šitom glavo, oziroma La Tête de la Draye (la tête je po francosko glava), ki po nekem naključju ponuja izjemno malo podrtega nekoristnega sveta za osvajalce. Lahko pa se enostavno ne mučite s petsto metrov dolgo smerjo in se na vrh odpravite peš. Je precej hitreje, prisežem.

Nekateri so se na dan »počitka« odpravili tudi v dve plezališči kratkih športno plezalnih smeri, in sicer La Draye ter Le Simoust.

Tako smo kot skupina vsaj približno okusili, kaj vse ponuja Ailefroide in lahko sklenemo le, da smo bili s taborom zelo zadovoljni. Obstaja velika verjetnost, da tam nihče od nas ni bil zadnjič.

À la prochaine!

PS: Ta utrinek je sponzoriral Elektro inštalacije in redarstvo Nastran.

Seznam splezanih smeri: