Don Kihot v Marmoladi

Prejšnji teden sva se z Matevžem nekaj dni potepala po Dolomitih. Prvi dan sva se usatavila na prelazu Duran. V Moiazzi sem par let nazaj že plezala v odlični skali in že takrat opazovala črn štrajfn, ki se pne čez steno. Tokrat sva si ta štrajfn pobliže ogledala oziroma splezala smer Colatoio Bonetti. Lepa, strma plezarija v čni skali polni šalc in šalčk. Očitno sva nekje združila dva cuga, saj naju je konec smeri kar presenetil, sva pričakovala še en raztežaj. Če tukaj lahko splezaš cug šestke, brez da bi vedel, da si ga ravnokar splezal, v Marmoladi temu sigurno ni tako. Sestop gre po smotani ferati, ki se spretno izogiba logičnim prehodom in naravnim oprimkom in posledično navije skoraj bolj kot sama smer.

Ponoči v varnem zavetju avta opazujem najbolj veličastno nevihto, ker sem jih kdaj videla, in se čudim, kako trdno spi Matevž. Sodra škrablja po pločevini, strel pa je toliko, da se vsakih nekaj sekund kot z reflektorjem razsvetli celo nebo. Blizu so. Zjutraj še vedno malo dežuje, tako da je na vrsti prisilni rest day, ki pa se ga ne braniva zres, saj imava za naslednji dan naporne plane – smer Don Kihot v Marmoladi. Ker pa človek kar težko poležava, sploh če še ni zares zmatran, dobiva idejo, da bi šla pogledat dostop in steno, če je kaj mokra, in nesla gor robo, da bojo naslednje jutro ruzaki lažji. Dostopa je dobri dve uri in ko hodiva nazaj v dolino, nama je malo žal, da nimava s sabo puhic, da bi lahko ostala kar v koči. 

Naslednje jutro ob štirih kreneva od avta po istem dostopu. Vsaj ruzak je prazen. Greva mimo koče, kjer dva plezalca zajtrkujeta, in višje še mimo speče mumije do najinih vreč z robo pod vstopom v Don Kihota, kjer sva k sreči prva. Skala je ledena in nohta, ni kaj dosti nad ničlo. Na vrhu Marmolade je napovedanih -7 stopinj. Mraz je, čeprav imam zgoraj oblečene enake plasti kot pozimi za plezanje slapov. 

V tretjem cugu naju dohitita močneža, ki, ko midva obuvava plezalke, še vedno rineta v čevljih na štajerca. V naslednjem cugu pa odvijeta izven smeri in naju prehitita. Pod detajlom spodnje polovice smeri sva že malo nejevoljna, saj pol ure zmrzujeva na štantu, a kmalu ugotoviva, zakaj je toliko časa trajalo. Gladek ozek kamin. Ruzak med noge, nato pa tlačenje, puzanje, na trenje. V+, ja. Od tu dalje oboji plezamo enako hitro in si nismo več v napoto. Ko prvi od naju pride na štant, ga zgornja naveza ravno zapušča.

Na gredi na polovici stene končno prideva na sonce in nekaj raztežajev je prav prijertno toplo. Plezava navzgor do votline, iz votline pa se je spet treba kar potruditi čez previs V+ in ko Matevž pride za mano, komentira: “Ang Phu je pa VI-.“ Sledi kar lepo plezanje do detajla. Naravnost je ta VI+, levo pa je vrisana še ena varianta VI, a zdaj je že jasno, da se bo zadnja gondola dol peljala brez naju, tako da imava časa dovolj in gre Matevž kar naravnost. “Zakaj noben ne napiše, da je težko kot pes?” Evo, bova midva. Treba se je ornk potruditi, tudi za potehničariti. Ko po prečki cug ponovno zavije navzgor, je za odtenek lažje, a zmanjka klinov in je treba splezati.

Tudi naslednjega cuga ne obvoziva po levi, ampak greva naravnost, kar je spet bolj neka šestka. Še dva naluftana cuga in sva na vrhu. Sama sreča. Tudi Avstrijcema se smeji, saj je veter idealen za letenje in bo njun sestop trajal 15 minut. Kar malo milo se mi stori po mojem padalčku. Skupaj naredimo tri abzajle na severno stran do ledenika, nato pa onedva po zraku, midva pa peš v dolino. Respect Avstrijki Ani, ki je celo smer splezala naprej pa še padala sta imela v ruzakih. Bom jaz kdaj tok močna?

Sestop niti ni tako siten, si pa predstavljam, da je kasneje v sezoni najbrž bolj ledeno. V zgornjem delu je po progi še nekaj mehkega snega in lahko tečeva, ko postane bolj ledeno, pa si pomagava tako, da dava šrik okrog skal, ki so ujete v led, in hodiva ob štriku. Sledi nekaj smotanega velikega šodra, ki je bil še pred kratkim pod snegom, nižje pa prideva na makadamsko cesto in po njej na prelaz Fedaia. Pojeva in spijeva, kar je še ostalo, ter štopava, a je že tema in prometa ni prav veliko, tako da se kar peš napotiva po cesti navzdol. En avto le ustavi. In kdo je v njem? Avstrijca iz najine smeri. Dolg dan in epska smer.

Dan počitka. Za zadnji dan pa se že spogledujeva z množičnim alpinizmom v okolici Selle, a se na koncu odločiva, da obkljukava še eno z mojega seznama želja. Zapeljeva se v Pale in greva preverit, če so hvalospevi Razu tančic v Cimi della Madonna utemeljeni. So. Vse, kar piše, je res. Ker se naspiva in še malo lutneva na vstopu, smer plezava popoldne in sva lepo na sončku. Na sestopu še popaseva gozdne jagode in maline, ki jih je neomejeno, in pomahava Dolomitom do naslednjič.