Vreme je. Vedno. Obstaja ne glede na naše želje, prošnje ali skrivne dogovore z višjimi silami. Edino vprašanje je, ali se z njim strinjamo. Ta vikend se – odkrito povedano – nismo.
Pa smo šli vseeno.
Drugi poskus izvedbe zimskega tabora AO Kranj se je tako odvil v značilnem alpinističnem duhu: optimizem najprej, realnost kasneje. Proti Kriškim podom smo se odpravili z različnimi taktikami – eni pogumno s smučmi in pancerji na hrbtu (ker zakaj bi si olajšali življenje), drugi nekoliko bolj pragmatično – peš. Na srečo nam je žičnica rešila vsaj logistični del zgodbe, da nismo že prvi dan obupali nad lastnimi odločitvami.
Jutranja ekipa in oskrbnika so krenili zgodaj zjutraj preverit razmere in žičnico. Pogled pod Bogovsko grapo je hitro dal vedeti, da narava ta vikend ne sodeluje najbolje – visoke temperature in plazovi niso ravno idealna kombinacija za junaštva. Tako so ubrali klasično varianto in zavili do koče.
Tam pa za začetek delovna akcija – ogrela se je kuhinja, WC se je izkopal izpod snežnih nanosov (kar je verjetno eden bolj cenjenih dosežkov vikenda), in zadišala je večerja. Sledil je večerni program. Zanimive debate, križanke in branje legendarnih zapisov iz koče, ki dokazujejo, da so generacije pred nami imele vsaj toliko smisla za humor kot mi – če ne še več.
Zvečer je prisopihala še druga ekipa – skupaj z dežjem, snegom, vetrom in meglo. Tako smo že nekako vedeli, kaj nas čaka naslednji dan.
Kljub temu smo optimistično naredili načrte. Več njih. Ambiciozne. Navdihujoče. Popolnoma nerealne.
Zjutraj nas realnost ni razočarala – Plan A je odpadel še preden smo odprli oči. Plan B (beri: “ostani v spalni vreči čim dlje”) se je izkazal za izjemno učinkovitega. Šele ko je iz doline prišla okrepitev in dodatne informacije iz terena, je v kuhinji postalo dovolj živahno, da smo se začeli zbirati na kup kot nekoliko zaspana odprava.
Sledilo je standardno iskanje upanja: pogled skozi okno, križanke, še en pogled skozi okno. Vsake toliko se je kdo opogumil, stopil ven “samo malo pogledat” (in mimogrede še na WC), ter se vrnil z enotnim poročilom – “Ni za it ven.”
Po nekaj takih ekspedicijah smo sprejeli pomembno odločitev – čas je za družabno igro Activity. Izkazalo se je, da nam ta disciplina kar leži. Medtem je pridni del ekipe poskrbel še za kosilo – ker tudi v slabem vremenu lakota ne počiva.
Seveda pa nismo mogli povsem iz svoje kože. Nekaj nas je vseeno šlo ven: en del pod Kriški rob in nazaj, drugi preverjat vstop pod Planjo za morebitne prihodnje podvige, tretji pa celo na smuči. Veter, sneg in bela praznina – skoraj meditativno, če odmisliš vse ostalo.
Nazaj v koči nas je pričakal omamen vonj po ričetu in svežem kruhu, kar je hitro izboljšalo splošno razpoloženje. Večer je minil v znanem ritmu – družabne igre, križanke, sudokuji in tista posebna mešanica utrujenosti in dobre volje, ki jo znajo ustvariti samo taki vikendi.
Zadnji dan nas je vreme vendarle malo nagradilo. Razmere so bile… recimo temu “manj slabe”. Del ekipe se je s smučmi odpravil proti Stenarskim vratcom ter naprej pod Pihavec, kjer so zaradi plazovne nevarnosti modro obrnili. Drugi del ekipe je uspešno opravil vzpon po Bogovski grapi in osvojil vrh Šplevte. Sestop je potekal v slogu “pičiguza”, kar se je izkazalo za dobro odločitev.
Na koncu smo se skoraj vsi istočasno zbrali v dolini – kot da bi bilo načrtovano. Sledila je še analiza ture (beri: vsak ima svojo verzijo resnice) in pot domov.
Čeprav to ni bil tabor presežkov v dosežkih, je bil pa tabor presežkov v vsem ostalem: smehu, improvizaciji, potrpežljivosti in dobri družbi. Takšni vikendi so idealni za nova poznanstva, nove naveze in tiste neprecenljive izkušnje, ki jih ne najdeš v vodnikih.
In čeprav vrhovi tokrat niso bili glavni cilj, smo zadeli nekaj drugega – razlog, zakaj se sploh vračamo v hribe.
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.