Malo pred 6.00 se je ekipa osmih članov alpinističnega odseka (Matic, Anja, Luka, Jože, Kamila, Kristjan, Šimen in Jure) podala na pot skozi temno in megleno dolino Krme. Prvi dve uri sta bili mukotrpni. Alpinistom se je mudilo, kot da zamujajo na božično večerjo, tečajniki pa smo si vzeli čas in hodili v svojem ritmu. Zadihani smo jih ujeli pri pastirskem stanu Prgarica, kjer so nas pozdravili z znamenitim: »Kua se a rab’te kej ustaut, a gremo uhka naprej?« Seveda so se nas usmilili in z nami spili skodelico čaja. Tam se nam je pridružil še deveti član, Miha, ki je štartal nekoliko kasneje.
Pot do stana je bila kar v redu – zasnežena, a dobro shojena. Od tam naprej pa je bila pot žal le še zasnežena, naklon se je pa bistveno povečal. Ko smo premagali prvi resen klanec in se izvlekli iz doline Krme, je meglo zamenjalo modro nebo, ob tem pa nas je pozdravilo jutranje sonce.
Malo naprej od Konjskega sedla izbira poti ni bila več preprosta. Na neki točki smo ugotovili, da naprej ne gre več, zato smo se nekoliko spustili, nadeli dereze in nadaljevali po že shojeni poti. Od tu naprej je sledila prava borba vse do Kredarice. Nazaj na označeno pot smo se vrnili nekje med Planiko in Snežno konto.
Do koče smo potrebovali slabih pet ur. Bila je odprta in prijetno segreta, stregla pa sta vojak Slovenske vojske in meteorolog z ARSO. Ob koči smo srečali še kar lepo število drugih alpinistov, od katerih jih je bila vsaj polovica iz AO Kranj. Po kratkem počitku so se naši štirje alpinisti odpravili proti vrhu, medtem ko smo tečajniki uživali v sončnih žarkih in lepem razgledu.
Malo kasneje se je Mihu nasmehnil slovanski Stribog, ki mu je ustvaril idealne pogoje za… varen sestop v dolino Krme. Ostali smo se po tem povezali še z eno ekipo iz našega odseka, ki se je prav tako vračala proti Krmi.
Medtem ko smo se spuščali v dolino, so se naši alpinisti vzpenjali pri Aljaževem stolpu. Za utrinek je poročal Jože: “Štirje od marševalcev (Anja, Luka, Matic in Jože) smo za začinitev ture zarinili še na sam vrh Triglava. Ob vzponu nas je na grebenu z ene strani neusmiljeno žgalo decembrsko sonce, z druge pa bičal mrzel veter, kar je v povprečju naneslo na prav prijeten vzpon. Le pod noge je bilo treba gledati. Prijetno je bilo seveda tudi na vrhu, kjer smo si vzel čas za fotošuting, občudovali pogled na bleščeče morje v daljavi in uživali v pomanjkanju vrveža, ki smo ga ob Aljaževem stolpu vajeni v poletnih mesecih.”
Istočasno smo tečajniki v spremstvu bolj izkušenih članov odseka osvojili vrh Snežne konte. Za nekatere je bil to prvi zimski vzpon, za druge pa le še en povsem običajen »kucl«.
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.