Ko sem se v soboto zjutraj v polni bojni opremi odpravljala od doma po deževni ulici, sem se, kot verjetno še kdo, spraševala, kaj neki nam ni jasno, da rinemo v tak dan. Medtem ko smo se vozili do zbirnega mesta pod plezališčem Lavorček, je padlo še nekaj kapelj, potem pa je dež ponehal in nas ni več zmotil.
Na začetku so nam inštruktorji povedali nekaj o za nas novi disciplini in napeljali devet lahkih in malo manj lahkih smeri, potem pa smo – nekateri sicer precej skeptično – zapraskali v skalo. Po začetnih pretresih zaradi popolnoma drugačne tehnike plezanja smo se ogreli, se navadili, da je treba špice derez zatikati v luknjice, in postali nekoliko bolj domači z manevri preprijemanja cepinov. Do konca delavnice smo se vsi naplezali.
In najpogostejši odgovor na vprašanje, kako je bilo? »Zanimivo.« Pa naj si ob tem vsak predstavlja, kar si hoče.
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.