Pakla – Spider

Nekega precej zanimivega poletnega večera v letu 2023 v Peroju, Deda ob zadnjem požirku ne vem katere steklenice hmeljevega napitka izdavi: »Zdovc! Midva bi se lahko lotila Spiderja (8a, 350m) v Paklenici«. Sprva se mi je kar malo zaletelo, nato pa sem ob naslednjem požirku, postal pogumnejši: »Ja v bistvu je to za naju super izziv,« mu odvrnem.

Jeseni, kot vsako leto, začnem trenirati. Z Dedo imava bolj malo skupnih potepanj po plezališčih. Večinoma trenirava vsak glede na svoje obveznosti. Jaz treniram predvsem z Mičom s katerim napadeva Pandoro v hrvaški Istri. Ves čas me Mič zbada. »Ja, ja tele previsi ti bodo res prav prišli, v tistih rumeno-sivih platah.«

Končno pride pomlad in z Dedo odbrziva v Paklo, da jaz naredim prvi poizkus v smeri. Deda smer že nekoliko bolj poznal, saj je bil jeseni zraven, ko jo je uspešno preplezal Janez Miklavčič. To pomlad sva midva naredila dva poizkusa, oba pa sta se končala na sredini stene, oz. tik nad 8a – jem. Potem je meni ušel čas, oz. smo začeli delati. Deda pa se je še enkrat, maju, vrnil z Žigom Oražmom, ki je smer prosto preplezal že ob prvem obisku.

Jeseni sem s treningi začel malo bolj zgodaj. Mitju sem za poligon predlagal Kompanj. Kmalu sem spet uspel pribrcati do 8b-ja, tako kot v Pandori. Veliko sem treniral, mislim, da toliko nisem treniral že od 2009, ko sem uspel preplezati 8c. Prvi poizkus te pomladi 2025 se je zaključil en raztežaj višje. Naslednji pa je bil že resnejši. Preplezal sem vse raztežaje do zadnjih treh 7b-jev. Prvi 7b mi je še nekako uspelo preplezati prosto, v naslednjem pa so se razdalje med svedri enormno povečale. Krči, mraz, padci pri meni in Dedi so naju prisilili v umik. Ne preveč razočaran sem se naslednjih pet dni sestavljal, predvsem fizično. Skupaj sva ugotavljala kje se da stvari še optimizirati. Končno se je okoli prvega maja ogrelo, tako da sva se zmenila, da porineva.

Zgodba se je začela že dan pred vzponom. Dopoldan še delam, ob 16.00 me Staša pri striženju las močno zabrije, hja, zamenjala je nastavek. Zvečer imam še sestanek za posel, ob 19.00 pa sva zmenjena pri Dedovi firmi. Ker se jaz res ne maram hitro voziti, sva dogovorjena, da jaz peljem. Ko vidim, da se čez križišče pelje s Porschom, si rečem sam pri sebi: »Fak, ne«. »Ej stari, kako si?« me vpraša Deda. »Super,« mu odvrem. »Poln tank mam,« v žaru reče Deda. »Nee,« se branim. »Sej bova šla na izi, obljubim.« pravi Deda. »No ravno po avtocesti do Zagreba ne bova šla, zavila bova čez Žužemberg, da bova vsaj dva ovinka ubrala,« se smeje. S stisnjenimi zobmi privolim. Na štartu poteka vse normalno in tekoče, čez nekatere ovinke malo hitreje, ampak nič stresnega. Do osamelca pred Sv. Rokom, poteka vožnja povsem antistresno. Nato pa sledi dolga ravnina kjer se da pritisniti do kolikor pač upaš, oziroma zmore avto. Če seveda ne upoštevaš cestnoprometnih predpisov. Uf, pozabil je, razmišljam sam pri sebi. Kar naenkrat pospeši, rahel spust in ovinek v levo. Pri končni hitrosti prehitiva – padeva kot da stoji – mimo edinega avta na tistem odseku. V temi nič ne posumiva. Malo pred Sv. Rokom pa Deda reče: »Ej stari, en se mi je nalepil.« »Spusti ga naprej,« mu rečem. Zapelje pred naju in… prižge lučke. »Dobra večer,« reče policaj. Deda pa skesano: »A sva bila malo prehitra?« … Namesto v Zadru parkirava pri Dinkotu, ob – še relativno 🙂 – zgodnji uri. Na hitro spijeva par pirov, potem pa v kamp Anića Kuk, da vse pripraviva za naslednji dan. Še eno pivo, nato pa glave nasloniva, jaz za betonsko ograjo, Deda pa kar na še toplo zadnjo gumo od Porscha.

Zjutraj ob 5.00 se spraviva pokonci. Spala sva bolj tako-tako, meni je za povrh spustila še podloga. Močna kava sendvič in gasa. Pod steno vse utečena pripraviva. Spet je na vrsti Deda. Pogoji so zelo dobri, malo piha, temperatura pa je okoli 16C. Prva dva 6c-ja hitro pospraviva, prav tako 7a+. Hitro se znajdeva pod 7c jem, ki se nama zdi zelo pošten. V naslednjem 7c+, ki se sedaj proti koncu raztežaja pleza v levo, jaz uspešno poletim. Namreč že ob prejšnjem obisku je Deda podaljšal najtežji gib še za cca 8cm, ko je s šalco v roki poletel. Spet poskusim originalno varianto proti desni. Vendar oba naslednja grifa, ki sta posikana in izgledata močno odkrušena nista prav nič zrasla od prejšnje sezone. Tako, da jih jaz še vedno ne morem držati. Tako ga zlezeva z obvozom.

Naslednji je 8a in je najtežji. Deda ga spleza po delih. Nato ga spustim dol, da še on varuje mene. Čez prvi previs – bolder gre kar solidno. Luft pa tak, da, rajš gledam gor . Ravno tu je prehod iz previsnih plat v še bolj previsen del stene po imenu Klin. Sredi raztežaja sledi pavza na zagozdenem in naloženem kamnu, katerega se v prvih poizkusih sploh nisem upal dotakniti. Zdaj pa ga suvereno naviram in počivam. »Še ene 7b do sidrišča,« si pomirjujoče govorim. Tudi ta del gre kar tekoče. Ko pride Deda za mano si vzameva malo pavze. Sendviči, čokolada, pjača, vse to baševa vase, čeprav ti pri takih naporih, nenehnem visenju v visečih štantih, vlečenju prasice, premetavanju vrvi, varovanju, letih in nenazadnje plezalskih naporih, prav nič ne tekne. Vseeno veva, da morava. Naslednji 7a+ raztežaj počasi štarta Deda in ga lepo spleza; jaz mu sledim. 7b, ki mu sledi, je verjetno najlepši v celotni smeri. Lepo navrtan, vzdržljivc z manjšimi detajli. V spominu sem ga imel za lažjega. Vendar gre sedaj res veliko gibov na nož. Z besedami, ki mi odzvanjajo v glavi, »kar bo pa bo, samo stopi in gas do naslednje mini pavze« se prebijam naprej. Telo je že precej utrujeno. Prsti ne ubogajo več, kot bi morali. Na sidrišču varujem Deda, vlečem prasico, jem, pijem, masiram roke… Pred zadnji 7b v katerem sem imel v zadnjem poizkusu lep polet, začne Deda. Razdalje med svedri so res velike, Deda gre od svedra do svedra in mi vse označi. Že na začetku plate nekaj zašuštram. Hitro dam nogo visoko in poženem na naslednji grif da se rešim. Dobro vem, da nikjer ne smem preveč motoviliti, drugače bom ob vso dragoceno vzdržljivost, ki jo še premorem. Nekako se prikobacam čez previs in levo na štant k Dedi.

Oddahnem si. Sledi popolnoma nov teren, tudi za Deda, ki pravi, da se popolnoma nič ne spomni iz prejšnjih poizkusov, ker je enkrat tako pihalo, da je reševal vrvi, da ne bi potegnil soplezalca dol, pri drugem pa je začelo deževati in je samo hitel za njim, da je prosto ponovil smer. Počijem deset minut in zarinem. Prvega vpenjam takoj nad štantom, potem pa tuhtam kako do drugega. Ni grifof, zato prečim v desno nato gor in nazaj levo do svedra. Ko ravno hočem vpeti se mi odlomi stop. »Aaaaa!« se zaderem, nato pa še »Auu!«. S padcem v širino sem Dedo pomedel z varovališča, jaz sem nabil v gleženj, on pa obe koleni. Malo krvi, nič hujšega. »Jebemti,« rečem. »Zdaj pa to sranje še enkrat, al kaj?« Ni druge, malo pavze, potem uspešno vpenjam drugega. Tretji pa je klin zabit pod previs. Spet delikatno plezanje po luknjicah, vmes se suvereno potegnem za pol mazinca debelo »drevo« in upam da ga ne odpulim. Primem majhne luknjice na ramo nato začnem vpenjati. Malo se drobi tako pod nogami kot rokami. Ne vem kje še jemljem moči, v bistvu pa mi je že čisto vseeno za vse. Ko vpnem komplet v klin, ga seveda ne probam kako je zabit. Z roko sežem po kompletu, da ga bom zaradi utrujenosti prijel, a se v zadnjem trenutku premislim in rečem Dedi:, »Podaj!« Ko vpnem, primem dober podprijem z levo, desno zraven, stopim visoko in se stegnem daleč čez previs. In na moje olajšanje začutim šalco kot se šika. Plezam višje tako, da imam noge že čez previs. Diham. Svedri mi kažejo smer naravnost, dva metra desno pa izgleda dosti lažji teren, oz. tako rekoč konec strmine. Čisto pod vrhom sva. Odločim se, da spet naredim ovinek v desno po bolj položnih radiatorjih. Malo več lufta, ampak vseeno.

Preklopim na alpinistično psiho, čeprav že dolgo nisem plezal v hribih kaj konkretnega, glava ve, da tu ne sme biti padca. Ko se spet priključim na smer, vpnem. Pred seboj pa zagledam še zadnjo plato – radiatorje brez grifov in svedrov. Teh zadnjih deset metrov plezam na avtopilota. Potem pa se po kanjonu razleže samo še: »f….!« Ko se Deda priborba za mano mi iskreno čestita – po enajstih urah efektivnega plezanja je vsega konec. Občutki so zelo čudni. Ni tistega veselja, kot bi ga pričakoval. Hitro sestopava in ko prideva do nahrbtnikov pod steno, adrenalin popusti. Tako se opotekajoč vlečem do avta. Deda se z menoj veseli uspeha. Sledi samo še pivooo, tobak in rokenrol do doma.

To je bil skoraj dvoletni proces, ki mi je spet dal novo zgodbo v življenju. In prav te so v vsakdanjem življenju veliko vredne. Zdaj pa mora še Deda, svojo idejo zaključiti, prav tisto, ki je nastala tistega prelepega večera v Peroju. Seveda upam, da bom zraven :).

Hvala Staši, Dedi in Mitju.
Pazite nase in bližnje.