Odprava Peru (ekipa Policía desde balcón)

Pred skoraj letom dni smo se ob četrtkih pred običajnimi sestanki začeli dobivati tisti, ki smo si želeli na društveno odpravo. Kmalu smo se odločili, da bo naša destinacija Perù. Po raznih iteracijah se nas je nazadnje nabralo osem članov: Matic, Nejc, Jure, Hana, Matevž, Luka, Jakob in jaz – Kristina. Kmalu so se začele priprave – treningi, nabava opreme in nenazadnje nabava letalskih kart. Leto je minilo kot bi mignil in že smo sedeli na avionu …

17-20.6 Matic, Matevž in Hana – Laguna Rajucolta

Letalska karta je bila tri dni prej cenejša in tako so trije z miselnostjo “Imam čas, nimam denarja” v Huaraz prispeli tri dni prej. Izkoristili so jih za bolj postopno aklimatizacijo in si prihranili nekaj kasnejših glavobolov. Prespali so ob Laguni Rajucolta, se naslednji dan povzpeli nekje do višine 4900 m in po dolgem ravninskem pešačenju, ko so se že skoraj sprijaznili, da se bo to podaljšalo še za deset kilometrov, na izhodišče srečno prišli v isti minuti kot nepredvidljivi colectivo (mini bus). 

20-24.6: Ostali (razen Nejca) prihod in Churup

Dvajsetega junija smo se Jure, Luka, Jakob in jaz po službah natrpali v moj avto brez delujoče klime in uspešno prepeljali goro opreme do letališča v Benetkah, kjer nam skoraj niso pustili na letalo, češ, da je overbooked. Nazadnje je le uspelo, zamude v Madridu in večurno čakanje na kontrolo dokumentov ob vstopu v Perù so podaljšali pot, ampak v soboto zvečer smo vendarle že veselo srkali pivo v Huarazu z Maticem in Matevžem.

Takoj naslednje popoldne smo se po prvih opravkih, ki so nam jih naši izvidniki zelo pohitrili, že odpravili na laguno Churup. Takoj se je izkazalo, da odločitev ni bila modra, saj smo močno občutili višino – sopihali smo kot stara lokomotiva, ob povratku v dolino pa čutili malo glavobola in slabosti. K sreči je imela noč svojo moč in smo bili naslednji dan že vsi polni energije za aklimatizacijske pohode. Matic, Matevž in Hana pa so v želji po nadaljnji aklimatizaciji nadaljevali še do višje ležečega jezera Churupita in tam prespali.

24-25.6: Yannapaccha in Laguna Llaca

Po kakšnem dnevu počitka je bila prva ekipa že pripravljena na prvi pettisočak, tako so se odpravili v dolino Llanganuco s ciljem osvojiti razgledno Yannapaccho. Tura z udobnim dostopom do baznega tabora in lepim vrhom s čudovitimi razgledi na Huandoye, Pisco in markanten Chacraraju je odličen aklimatizacijski cilj!

Ekipa 2 pa smo bili šele na začetku svoje aklimatizacije, zato smo se odločili, da gremo prvič prespat na višino na laguno Llaco, kjer imajo tudi lokalni gorniški izobraževalno središče. K sreči nihče od nas razen neobičajne zadihanosti pri hoji ni imel težav z višino, naslednji dan smo sestopili in že delali plane za kaj višjega.

27. 06. – 28.6 Yannapaccha Ekipa 2

Naslednji dan smo šli vsi skupaj v dolino Llanganuco, zaradi česar smo si zrihtali udoben privaten prevoz namesto običajnih skupinskih taksijev – taxi colectivo.

Ekipo 1 je taxi pustil na ovinku, kjer začne pot proti baznemu taboru za Chopicalqui, ostali pa smo se po razrukani makadamski cesti peljali še dlje, kjer se na ovinku začne pot za bazni tabor pod Yannapaccho.

Žal nas je celotno turo na Yannapaccho spremljalo oblačno vreme (a niso rekli, da je v Perù-ju vedno sonce??). Prvi dan smo si postavili tabor na majhni krpici ravnega terena pred ledenikom, drugi dan pa se navsezgodaj podali na vrh. Medtem nam je bilo za kratek čas dano gledati Huandoje in Huascaran, potem pa nas je ovila megla in nam onemogočila razglede. 

27. 06. – 29.6 Chopicalqui Ekipa 1

“Bolje, da nas glava boli, ko štamfamo, kot kasneje, ko bo treba plezati” so si mislili Hana, Matevž in Matic in za naslednji cilj izbrali 6354 m visok Chopicalqui. Prvi dan so spali na morenskem taboru, naslednji na ledeniku, nato pa v tisoč zadihanih višincih dosegli vrh in čudovite razglede. Gor grede so se štiri raztežaje varovali, dol pa jih kar poplezali. Z vrha so sestopili direktno v dolino, kjer so imeli srečo in hitro dobili štop. Za razliko od ostale ekipe, so imeli razen par snežink v noči na morenskem taboru drugače super vreme.

29. 06.  – 30. 6 Vallunaraju ekipa 2 + Nejc

Kljub temu, da smo po prvem pettisočaku sklenili, da si zaslužimo kakšen dan počitka, smo že naslednji dan med kosilom uvideli, da žal vreme ne bo ves čas dobro, za naslednje dni je bil celo napovedan dež. Med kosilom je tako Luka predlagal, da kaj pa, če bi pred poslabšanjem skočili še na Huaraško “Šmarno Goro” torej Vallunaraju – 5686 m. 

V roku treh ur smo bili napakirani in s pomočjo naše gostiteljice Gisel, smo si kljub nedelji in prazniku uredili prevoz do lagune Llace, kjer se začne pot na “Šmarko”. 

Luka in Jure sta light and fast pohitela na morenski tabor, Jakob, Nejc in jaz pa smo spali kar v bazi, da bi Nejcu olajšali aklimatizacijo. 

Po štartu ob enih ponoči smo kmalu zagrizli v strm ledenik in počasno sopihajoč prišli do vrha, ki je pravi preizkus za voljo, sploh, ko še nisi zares aklimatiziran. Zaradi dostopnosti je tudi ta vrh dokaj obiskan. 1200 višincev na taki višini nas je pošteno zdelalo, nekateri so že med turo začeli čutiti simptome zastrupitve s hrano, za druge pa je bila usodna hrana po turi.

1.7-3.7 Počitek

Po naporni noči izmenjevanja v kopalnici (še dobro, da ima Gisel 2!), smo preživeli naslednje dni v postelji ali pa za mizo ob igranju Wizarda. Medtem smo se tudi dogovorili glede navez za Alpamayo, a na koncu so naveze diktirale  prav prebavne težave. Žal sta Nejc in Jure zbolela z zamikom, zato smo se v dolino Santa Cruz odpravili brez njiju.

Kot običajno na dneve počitka, smo tudi tokrat veliko časa preživeli na balkonu, od kjer smo imeli kontrolo nad našo ulico – navduševali smo se nad različnimi melodijami avto alarmov, kričečimi LED osvetlitvami razpadajočih Toyot in tuk-tukov, se naslajali nad neposrečenimi poskusi bočnega parkiranja in bili celo priča vžigu razbitega avtomobila. Od tod tudi ime naše ekipe iz naslova te reportaže.

4.7-10.7 Alpamayo in Quitaraju

Že sam prevoz v vas Cashapampa, kjer se začne pot do baznega tabora, je slikovit, colectivo se maje nad prepadi in nasadi borovnic. Tam nas pričaka arriero – tako se reče človeku, ki skrbi za prevoz opreme z osli. Nalaganje opreme na osle traja nekaj časa in budno spremljamo, ali bodo vsi naši rekviziti dovolj čvrsto pritrjeni za 25km pot po dolini Santa Cruz. Kljub temu, da smo po poti veselo pohajkovali brez težkih ruzakov, smo hodili dolgih 8 ur in komaj smo postavili bazni tabor in nekaj pojedli, že je sonce zašlo. Tudi če sonce v teh ekvatorialnih legah zahaja okoli 18:30, postane takrat zelo mraz in vsi smo se najraje zatekli v svoje puhaste spalke. Tam smo tičali vse dokler ni sonce pobožalo naših šotorov, ker do takrat ni bilo prijetno zapuščati šotora. Tako smo velikokrat “spali” tudi po 12 ur. 

Naslednje jutro je bil plan, da gremo vsi do morenskega tabora, kar znaša približno 600 metrov višinske razlike.

Naša naveza je zaradi prebavnih težav obrnila po prvi tretjini poti in odločili smo se počakati še en dan v baznem taboru. Matic, Luka in Hana pa so nadaljevali pot. 

Naslednji dan je tudi nam uspelo priti do morenskega tabora, ostali pa so že nadaljevali na višinski tabor. Tja vodi slikovita pot, ki se vije najprej po strmem ledeniku, na koncu pa plezaš med seraki in po ledeniški razpoki izstopiš direktno na sedlo, za katerim je višinski tabor, ki je naravnost dih-jemajoč tako po svoji lepoti, kot tudi v dobesednem smislu, saj se nahaja na 5400 metrih.

V taboru smo se takoj soočili z novico, da je nad smerjo, ki se jo letos pleza – Ferrari route, nevarna snežna goba. Veliko je bilo izvidniških poletov z droni, živčnih debat in ugibanj, kdaj se bo goba podrla. Nekatere vodniške naveze so se odločile poskusiti vzpon po smeri “French direct”. 

Tisti dan, ko smo mi trije prispeli na višinski tabor, so ostali trije uspešno osvojili še en šest-tisočak – Quitaraju. Letos so bile razmere za vzpon primerne, ker pa ni bilo še veliko navez na tem vrhu, je bilo potrebno precej snežnih sabelj za abzajl.

Matevž in Jakob sta tisto noč poskusila vzpon na Alpamayo, a sta žel zgrešila pravo smer in po 100 metrih zaradi slabega snega obračala. Zgodaj naslednjo noč pa sta skoraj v steno zagrizla še Matic in Hana, ki sta uspešno osvojila vrh v fantastičnih razmerah v Ferrarijevi smeri.  Zaradi nevarnosti podrtja snežne gobe (ki je mesec kasneje še vedno stala na istem mestu), sta vzpon in spust opravila ponoči, a so bili razgledi v soju polne lune kljub temu čudoviti.

Po krajši pavzi smo vsi skupaj sestopili v bazo. Pri urejanju prevoza opreme ven iz doline nam je pomagal lokalni gorski vodnik in tako smo naslednje jutro že navsezgodaj nalagali ruzake na osle, naš arriero pa se je med vzklikanjem “mucho, mucho” le praskal po glavi. Nazadnje je vendarle v papučih oddirjal za osli in nas počakal v Cashapampi, kjer smo veseli in utrujeni po enem tednu srknili prvega mrzlega. 

9-13.7 Nejc & Jure poskus Palcaraju

Na predvečer odhoda v dolino Santa Cruz, sta se Nejc in Jure odločila za dodaten dan počitka pred odhodom na Alpamayo. Takrat sta se precenila, saj sta bila zaradi bolezni primorana v dolini ostata še 4 dni. V tistem času je Huaraz preplavila novica o nevarni snežni gobi. Zaradi nje so se njuni plani usmerili v dolino Ishince. Informacije o razmerah sta iskala v Casi de Gias, kjer ju je omrežila slika južne stene Palcaraja. Vrh že nekaj let ni bil osvojen, maja pa so prvič preplezali omenjeno južno steno. Informacij nista imela veliko, vedela sta le, da so si alpinisti maja pomagali z dronom pri iskanju prehodov, česar pa onadva nista imela, zato sva se lahko zanesla le na instinkt in upala na srečo. Že drugi dan dostopa sta se odepila od obleganih poti Ishince in tovore odložila na morenskem kampu 5000 m visoko s prelepim razgledom na kasnejši cilj Tocllaraju. Naslednji dan sta nadaljevala preko sedla v sosednjo dolino in ujela začetek prečenja pod južno steno, ki ga je v nadaljevanju oteževalo gaženje po ledeniku. V poznem popoldnevu sta priplezala do sedla pod seraki na višini 5700 m in tam našla preostanek snežne luknje majske odprave, ki sta jo razširila in v njen prespala noč. Sončni vzhod ju je pozdravil le nekaj 100 m višje, kjer sta vzpon morala zaključiti zaradi nepredelanega snega in strmega seraka. V enem kosu sta opravila s sestopom in transferjem v Huraz, kjer sta videla samo še postelje. 

11.7-13.7 Počitek

Po enotedenskih dogodivščinah v dolini Santa Cruz smo bili navdušeni nad idejo, da bi nad doseženimi cilji malo nazdravili. Tako smo končno poskusili lokalni Pisco Sour in ugotovili, v katerem lokalu se v Huarazu zbirajo večinoma alpinistično navdahnjeni ljudje – tam, kjer visi slovenska zastava seveda. Šli smo tudi frikat v Los Olivos, da nismo zaman nosili plezalk na drugi konec sveta.

Nekaterim nam je počasi začelo zmanjkovati dni v Peruju, tako da smo že kmalu pakirali ruzake za odhod v dolino Ishinca s ciljem, da bi osvojili Tocllaraju.

13.7 – 16.7 (Nejc in Jure 15.7-17.7) Tocllaraju v več izmenah

Vsi so opevali lepoto doline Ishinca in imeli so prav. Vstop v dolino je lep in zelen, po celotni dolini poskakuje potoček, ki se vije med plezljivimi balvani in ponekod granitni stolpi skoraj spominjajo na Dolomite. Kmalu se odpre razgled na Tocllaraju, gora ima res lepo piramidasto obliko z zašiljenim vrhom. 

Vreme nam dobro služi in naslednje dopoldne že hodimo proti morenskemu taboru, kjer ne moremo biti ravno izbirčni glede lokacije šotora, je pa lokacija tabora zelo praktična, saj se takoj za šotori prične ledenik. Sredi noči se zaženemo nanj, jaz, Jakob in Luka kar po normalni smeri, Matic, Hana in Matevž pa kmalu iz normalnega pristopa zavijejo v desno proti zahodni steni. Razmere so super. Škripovček in vmes kakšen odstavek ledu. Smer je kar pokonci in, ko slišiš “Še pet metrov!” na štantu lahko spočiješ meča.

Tudi normalna smer nam postreže s pokončnimi odstavki in globokimi razpokami. Veter nas biča skozi celoten vzpon in po 5 minutah na vrhu hitro sestopimo. Kratek počitek in že sestopamo v bazni tabor. Jaz opazujem osvojeno piramido s precejšnjim zadoščenjem, saj sem na začetku odprave dvomila v vzpon na šesttisočak.

Naslednji dan poberemo šila in kopita in se po poti srečamo z Nejcem in Juretom, ki sta bila ravno tako namenjena na vrh po zahodni steni. Iz Huaraza sta nam dostavila plezalke, mi pa smo jima na višinskem taboru pustili šotor in nekaj opreme. Na poti iz doline preplezamo nekaj bolderjev in nekateri se tako poslovimo od Perujskih vršacev.

Odhod prvega dela ekipe

Naslednji večer je že naš zadnji v Huarazu in z našo gostiteljico Gisel priredimo piknik – “parillas”, kjer od nje in Aritze izvemo ogromno zanimivih in koristnih informacij o življenju v Peruju. Ob pečenem piščancu in govedini, hladnem pivu in zvokih kitare se tako mi trije – Jakob, Luka in jaz poslovimo od Huaraza.

Mururaju in prvenstvena smer

Glavni cilji odprave so bili doseženi, vendar pa so bili ostali motivirani za še en vzpon. Želeli so si obiskati še kakšen drug del gorovja, stran od popularnih vrhov in z manj dostopnih informacij. Prevzela jih je južna stena gore Mururaju o kateri razen približnega poteka dveh smeri niso imeli nobenih informacij. Dostop se je začel na začetku doline Raria, po kateri jih je pot vodila mimo najvišje rože na svetu – Puye Raymondi, ki zraste celo do 18 metrov. V času vzpona so bili ves čas sami z izjemo majhne skupine pastirjev, ki so v dolini pasli ovce in krave. Bazni tabor so postavili ob jezeru na višini 4550 m visoko po bolj ali manj uspešnem prečkanju močvirnate doline. Naslednji dan jim je prehod do začetka ledenika omogočila ozka polica pod zamrznjenimi slapovi. Tabor so postavili na višini 4900 m in si dokončno zamislili še nepreplezano linijo. Sončni vzhod so pričakali ravno v začetku najtežjih raztežajev smeri, kjer jih je zaposlil strm odstavek ledu in ozek kamin. V zgornji tretjini stene so se snežne razmere poslabšale. Z Jure in Nejc sta se odločila za izstop iz direktne linije in sva loku usmerjenem v levo dosegla greben in vrh stene ob enih popoldne. Hana, Matic in Matevž pa so nadaljevali naravnost do vznožja velikega seraka. Jure in Nejc sta na grebenu ugotovila, da planirano prečenje grebena do vrha ne bo mogoče zaradi nevarnih opasti, zato sta po dveh urah neuspešnega čakanja na drugo navezo začela z iskanjem sestopa po drugi strani. Ob šestih popoldne sta ob vznožju stene zaslišala Matevžev klic z vrha smeri. Direktna varianta smeri je trojici ponudila iskanje in plezanje težavnih prehodov v tipičnem “cukrastem” snegu pod vršnim serakom, je bil pa sestop zaradi sledi prejšnje naveze toliko lažji. Naslednji dan so skupaj opravili še sestop in se prepeljali nazaj v Huaraz.

Zadnja dva dneva oprave smo porabili za čiščenje opreme in oblačil, britje, uživanje v hrani, prodajo opreme in proslavljanje nove smeri in uspešne odprave.

Seznam vzponov:

• Yanapaccha – normalna smer, PD, Matic Jezeršek, Hana Zelič, Matevž Zevnik; Kristina Pahor, Luka Selan, Jakob Šturm, Jure Zidar
• Chopicalqui – normalna smer, AD, Matic Jezeršek, Hana Zelič, Matevž Zevnik;
• Quitaraju – normalna smer, D, Matic Jezeršek, Luka Selan, Hana Zelič;
• Alpamayo – Ferrari, D, Matic Jezeršek, Hana Zelič;
• Tocllaraju – normalna smer, D, Kristina Pahor, Luka Selan, Jakob Šturm
• Tocllaraju – West face direct, D+, Matic Jezeršek, Hana Zelič, Matevž Zevnik; Nejc Cerkovnik, Jure Zidar
• Mururaju (Pongos Sur) – Con Mucho Lechuga, TD+, Matic Jezeršek, Hana Zelič, Matevž Zevnik; Nejc Cerkovnik, Jure Zidar
• Vallunaraju – normalna smer, PD, Nejc Cerkovnik, Kristina Pahor, Jakob Šturm; Luka Selan, Jure Zidar