Belač-Zupan v Šitah

Z Matejem sva se odločila praznični petek preživeti v Tamarju. Zamikala naju je smer Belač-Zupan v Šitah (V,550m), ki jo Mihelič mikavno opiše z besedami: “Naklonina je velika, izpostavljenost navdušujoča, skala izjemno kakovostna!” (in seveda še par drugih poetičnih hvalospevov).

Do koče v Tamarju sva se zapeljala s kolesi, da sva si malo skrajšala čas dostopa, naprej pa sva se odpravila peš do vstopa v smer. Smer kmalu postreže z zanimivo petico, kjer so vsi grifi ravno napačno orienatirani, nato pa v prvi polovici sledi še par izpostavljenih prečk in zajed (na koncu se zato dolžina potegnjene vrvi kar razlikuje od višine smeri).

Prvi del nama je stekel malo počasi, jaz navajen cepinov in derez, Matej pa čvrstega granita. Pa vseeno sva bila vsak raztežaj bolje vplezana in je steklo malo hitreje v osrednjem delu, kjer sva v lažjem svetu potegnila par cugov štajerca, do konca velike police. Tam se smer do konca spet postavi malo bolj pokonci. Zadnje par raztežajov se nama sicer ni čisto ujemalo s skico (nekaj sva jih probala tudi združevat) in namesto da bi ubrala varianto izstopa po veliki polici desno sva po mešanici plat in zajed, kjer je tudi tičalo nekaj klinov, izplezala do vrha (po opisu naj bi te na koncu čakala žleb in kamin).

Na vrhu pa še zdaleč ni konec ture. Malo sva pomalcala in se spustila dol čez grušč in trave na Trentarsko stran, nato pa spet gor nazaj na Jalovško škrbino in dol v Tamar in vse skupaj se je kar malo vleklo. V Tamar sva prišla že v temi in na tej točki sva bila oba zelo zadovoljna, da so naju tam čakala kolesa in sva samo oddrvela še zadnje kilometre do Planice. Oddrvela sva pa še dalje do Aljaževega hrama, kjer sva ujela zadnje pire in do Lesc, kjer sva ujela zadnje burgerje. Na analizi se je obema zdelo, da je bil dan lepo preživet, smer pa zelo lepa.