Severni raz Visoke Bele špice

V sredo zjutraj telefon zavibrira točno v trenutku, ko ga primem v roko. Vesna med tečajniki išče soudeleženca za sobotno turo. Ker take ponudbe ponavadi hitro minejo, se urno odzovem in v manj kot minuti sem že del tričlanske naveze, ki ji poveljuje Anja. Izbira smeri je prepuščena nama tečajnikoma in, medtem ko sam precej zapečkarsko brskam le med smermi znotraj naših meja, Vesna predlaga Severni raz Visoke Bele špice (IV+/III-IV, 280m). Skala v dolomitski maniri se zdi kot nalašč za novo prgišče tečajniških izkušenj, utrinki, ki jih prebiram ob pripravi na turo, pa obetajo navdušujočo plezarijo.

V petek popoldne počakamo še tako dolgo, da Tadej na Touru znova demolira konkurenco, nato pa že drvimo proti Belim vodam. Čaka nas dvourni dostop do bivaka Gorica. Ta bi bil v sobotnem jutru morda malce odveč, v hladu petkovega večera pa ob prijetnem kramljanju pot hitro mine. Do bivaka prispemo v soju zadnjih sončnih žarkov, Visoka Bela špica pa se pred nami žareče dviga v večerni zarji. V bivaku, ki ga straži radovedna čreda kozorogov, nas pričakata le dva italijanska planinca. Vsakršna bojazen zaradi gneče je bila torej odveč.

Noč mine precej mirno, saj začuda med prebivalci bivaka ni bilo prav nobenih smrčačk ali smrčačev. A, ob jutranjem pogovoru družno ugotovimo, da spanec zaradi tega ni bil prav nič lažji. Izkaže se, da smo bili pri svojem tihem bedenju tako uvidevni, da smo tudi naše premetavanje po jogijih izvajali sinhrono. Da le ne bi kdo zmotil ostalih tovarišev pri njihovem »blaženem« spancu! V mojem primeru sta za dodatno popestritev poskrbela tudi (vsaj) dva pripadnika glodalske sorte, ki sta si za prizorišče nočnih vragolij izbrala ravno vogal pod mojo glavo. Ker topotanju krempeljcev ni bilo slišati konca, sem težavo humano rešil z enim 180-stopinjskim obratom – mojim seveda.

V sobotnem jutru nas pričaka žareče sonce, druščina kozorogov pa vneto spremlja, kam se bomo odpravili. Njihova vnema je tako velika, da mi eden izmed njih sledi že pri jutranjem praznenju mehurja.

In končno napoči čas za plezanje. Trud prejšnjega večera se nam je obrestoval, do vstopa v smer nas je namreč čakalo razkošnih deset minut. Našli smo staro sivo-belo gurtno, ki označuje vstop (super kamuflažna barva 😂) in začeli s plezanjem. Prvi raztežaj je malce šodrast, kar je odličen opomnik, da vendarle plezamo v hribih. V nadaljnih raztežajih vse do vrha pa je skala čvrsta, dobro razčlenjena, nudi obilo možnosti za vmesno varovanje in omogoča res uživaško plezanje. Anja hitro in elegantno pleza naprej, pogosto (vsaj glede na skico) potegne kar po dva raztežaja skupaj. Zadaj pa se z Vesno izmenjujeva v vlogi drugega/tretjega in na štantih vsrkavava znanje. Detajli (3x IV±) nam ne povzročajo pretiranih preglavic. Še najbolj nas zamudi zatič, ki je po Anjinih besedah kar sam skočil v svojo špranjo, potem pa ni in ni hotel več ven. Ko smo mu že skoraj dovolili, da ostane v skali, ki jo je tako hitro vzljubil, ga je Vesna vendarle mojstrsko izvrtnarila ven in zdaj v moji kleti čaka na novo priložnost za pobeg.

Poleg čvrste bele skale Visoke Bele špice so se na vzponu za nami, z nami in na koncu tudi pred nami dvigali gosti beli oblaki. Ti so v prvi vrsti poskrbeli da nam na štantih ni bilo preveč vroče ob razvozlavanju vrvi. Hkrati so nudili pestro izkušnjo plezanja, ko je smer v svojih često zračnih odsekih strmo izginjala v neznano belino. Kot najpomembneje pa so oblaki preprečili, da bi Anja ob svoji bližnji poroki z Gašperjem (jeeeeeej 🥳) imela nepredvidene »rokavčke.«

Po doseženem vrhu nas je za ovinkom čakal še sestop z dvema spustoma po vrvi, pri katerem nas je iz škrbine navdušeno opazovala skupina planincev. Sledil je še hiter spust čez melišče, v bivaku smo pobrali naše spalke in zadovoljni nadaljevali v dolino. Tam pa nas je presenetila zaparkirana zlata barka. A ker tako čudovite ture ne more pokvariti prav nič, je Vesna že v prvem poskusu našla laškega storilca. Za zaključek smo vtise o opravljenjem vzponu premleli še v Rablju, v piceriji s pogledom na rudnik in s cenami, ki sem jih sam nazadnje videl le v daljnem Prekmurju. Nima smisla da razlagam, da gre pri Severnem razu za eno najlepših štiric v Julijcih, saj gre vendarle šele za prvo izmed njih na mojem rovašu. Bi pa vsekakor močno priporočil bralcem tega zapisa, da se o lepoti smeri prepričajo sami. Užitek je zagotovljen.