Sončenje v Rivieri

Z Vojtechom res nisva najbolj aktivna na društvu, a ko se spraviva na turo, vedno rata vrhunska avantura. 🙂

Tako sva se prvo soboto v juliju odpravila v smer Riviera v Planji oz. Razorju. Sam pri sebi sem si govoril: “Vzameva nekaj iz knjige Moderne večraztežajne smeri. To bo ziher. Res je, da o Rivieri nihče ne govori. Nekam sumljivo za relativno lahko dolgo smer. A nekaj je že preverjeno, menda. Avantura nama gotovo ne uide. ;)”

Smer Riviera

O smeri Riviera, kot rečeno nihče ne govori. Dilema se začne že pri osnovnem opisu. Smer namreč poteka po zahodni steni, ki si jo delita Planja in Razor. Zato je v knjigi opisana pri prvi, na portalu Primorske stene pa pri drugi gori. Ocena v knjigi je športna 5a, na portalu pa alpinistična V+/IV. Le dolžina 550m je skupna. V knjigi je na voljo vris smeri in menda tudi koordinate vstopa. Na spletnem portalu pa dobiš še skico, brez katere se NE SPRAVLJAJTE v to smer.

Dostop je relativno enostaven in hiter. Na koncu doline kjer se začne snežišče in grapa, poiščeš vstop v smer. Koordinate so nama kazale precej nižjo lokacijo, a pozorno branje vrisa in skice vseeno pokaže, da smer štarta praktično v zatrepu v plošči pod manjšim previsom. O kakšnem klinu ali navrtanem svedrovcu tu ni sledi. Že v prvem raztežaju postane jasno, da je napotek o premičnih varovalih treba vzeti zelo zares, saj v celem raztežaju ni niti enega navrtanega svedrovca ali klina. Raztežaji so polni, praktično vsi, 60m in ostane komaj kakšen meter vrvi. Nato se pokaže en vijak z matico z ušesom, kar je nekakšno znamenje za sidrišče in da si na pravi poti. Vmesnega varovanja v steni je zelo malo. V težjih odsekih je privitih nekaj ploščic ali svedrovcev, pa še to običajno pod detajlom. V celi smeri je le nekaj klinov. Vsaka bolj plezana slovenska klasika ima v smeri več klinov za varovanje in orientacijo. Skratka, praktično vse vmesno varovanje zavisi od plezalcev samih. Se pa lepo nameščajo zatiči in metulji. Klinov sicer nisva uporabila, vendar ponavljalcem priporočam, da jih za vsak slučaj vzamejo s seboj.

Vris smeri iz knjige definitivno ne zadošča, saj že v tretjem raztežaju, kjer se vris skrije za grebenom, sestopiš globoko v široko grapo in jo prečiš, kar iz vrisa ni razvidno. Tu sva tudi midva zašla in nato s kratkim abzajlom prišla v prvotno smer. Na drugi strani grape na polički poiščeš klin na naslednjem sidrišču in nadaljuješ po desni steni do sedla med Razorjem in Planjo.

Skala v smeri je zelo mešana. Na nekaterih delih je kompaktna. Pogosto pa te preseneti, ker na pogled sicer deluje trdna, a se ob preizkusu pokaže kot zelo krhka. Tudi skalnim ušesom in luskam ne gre zaupati. Vseeno pa je nekako v okviru slovenske klasike.

Povzetek

Za naju je bila smer Riviera vrhunska tura in avantura. Zaradi zgodnjega štarta sva si lahko privoščila plezanje brez hitenja in sva za celo turo od avta do avta porabila 14 ur. Smer bi priporočil ponavljalcem, a naj upoštevajo skico in turo vzamejo kot vsako drugo alpinistično smer v slovenskih hribih. Po najini oceni te smeri ne moreš imenovati “navrtana” ali Moderna večraztežajna smer, saj je enostavno premalo fiksnega varovanja in niti sidrišča nimajo dveh točk. Vsaka bolj plezana slovenska klasika ima v smeri več klinov za varovanje in orientacijo. Skala je v okviru slovenskega povprečja, linija pa je dovolj lepa, da si zasluži več plezanja. Morda je za ponavljalce vredno premisleka, če ne bi morda v smeri zabili in pustili še kakšen klin, da bi na ta način smer postala bolj prijazna in obvladljiva tudi za bolj začetniške naveze.