PLEZALNI VIKEND ( Vipava, Osp )

Zadnji teden maja smo tečajniki končno izpeljali težko pričakovani vikend, ki smo ga kar nekajkrat preložili, pa naj si bo to zaradi epidemije, ali pa slabih vremenskih razmer. Pregovor pravi:” Kdor čaka, dočaka” in tako smo tudi mi prišli na svoj račun. V soboto 29.maja  smo se ob 9.uri  zbrali v kampu Tura v Vipavi. Tam nas je Matic razdelil po navezah in vsaki določil inštruktorja. Dan smo preživeli v različnih sektorjih. Nekateri so plezali navrtane plezalne smeri, medtem pa drugi neopremljene. Večini tečajnikov je bilo plezanje večraztežajnih smeri novo, našlo pa se je tudi nekaj izjem ki so to izkusili že prej in so gibanje naveze in manevre že obvladali. Med samim  plezanjem smo naleteli tudi na nekaj oteževalnih okoliščin od nevarnih rož (navadni rebrinec), ki naj bi povzročale izpuščaje, občutljive na sonce; do klopov; strupenih gosenic (pinijev sprevodni prelec); gnezdenja ptic v plezališču; podiranja skalnih razčlemb; sonca,…vendar nas to ni odvrnilo od plezarije. V popoldanskih urah smo se vsi vrnili nazaj na izhodiščno parkirišče, od koder smo se premaknili v Osp. V prijetni primorski vasici smo postavili šotore znotraj kampa Vovk, nad katerim  se je visoko dvigal osapski skalni amfiteater. Tečajniki, ki smo bili zadolženi za večerni piknik, smo pripravili okusne burgerje in druge domače dobrote. Večer pa so nekateri vsestranski posamezniki začinili še z dobro glasbo, tako, da dobrega vzdušja ni manjkalo. V naslednje jutro smo se zbudili polni zanosa in pričakovanja po novih plezalnih izkušnjah. Naveze smo se v skalo odpravile z enourno razliko, da gneča v smereh ne bi bila prevelika. Manjšo nevšečnost so nam povzročile ptice, ki so gnezdile v potencialnih smereh, zato smo na koncu vsi pristali na osapski večraztežajni klasiki – Medotu z oceno 5c (120m-3,5b,5c,5c). Smer nam je ves čas plezanja ponujala čudovite razglede na Koprsko primorje. Po štirih preplezanih raztežajih smo se po vrhu stene sprehodili do drugega dela plezališča, in se nato dobrih 80 metrov spustili po vrvi, kar je bil zares pravi preizkus korajže in zaupanja v lastne manevre. Ker se je opoldne sonce že močno uprlo v ostenje, smo s plezanjem kmalu zaključili. Polni lepih vtisov in željni novih projektov smo se odpeljali nazaj proti naši Gorenjski. Vsem inštruktorjem in ostalim sodelujočim se iskreno zahvaljujemo za namenjen čas in podeljeno znanje.

 

 

 

Dodaj odgovor