Na divjem zahodu

 

Absolventa je treba izkoristit! In sva tudi ga. Najdaljše potovanje v tem letu pa je bila za naju Amerika Na poti sva bili dobre 4 tedne ter obiskali 3 države (Kalifornijo, Nevado in Arizono). Odkrivali sva hribovita prostranstva ameriških parkov, roke tlačili v granitne poke, stiskali puščavski peščenjak, odkrivali lepote in preizkušnje offwidth-a, si delili parcelo z medvedi, smeti z rakuni, podirali rekorde v vožnji naravnost ter skoraj lovili šotor po puščavi.

 

 

No pa gremo kar lepo po vrsti.

 

Ker sva pristali v San Franciscu sva bili najprej deležni mestnih širjav ter v nebo segajočih nebotičnikov, ki med seboj kar tekmujejo, kateri je višji. Po prevzemu avta sva izkusili še široke 6-pasovnice, ki vztrajajo vse tja do konca Sacramenta. Zanimivo za videti, ampak naju so bolj vlekli hribi in gozdovi, zato sva se kar takoj odpravili do najine prve destinacije ­– Lake Tahoe. Jezero zavzema kar 496 km² pokrajine in je obdano s prostranimi gozdovi med katerimi so posejani manjši granitni hribi in prikupna jezera. Začeli sva s plezanjem v navrtanem  plezališču Berkley Camp, nato pa sva se seznanili še s plezanjem poči v trad plezališču Eagle Creek Canyon z zelo lepim ambientom, pa tudi plezarija je bila prve klase. Za pokušino sva splezali še smer Haystack v hribu z imenom Lovers Leap.

Že prvi dan pa sva se seznanili tudi z živalstvom. Zvečer sem v kampu pred wc-ji srečala medveda, ki je z obema šapama na zabojniku za smeti zatopljeno vohal in poskušal priti do dišeče vsebine. Zjutraj pa sva v pogovoru s sosedi izvedeli, da je ta medved potem nadaljeval z iskanjem večerje in jo našel pri dveh sosedih, ki sta na mizi ravno večerjala. Prišel je do mize, zagrabil hrano pred njunima osuplima pogledoma, ter si nesel pridobitev v grmovje, kjer je v miru pomalical. Od Američanov sva izvedeli, da je letos na tem območju zelo veliko medvedov in da so iz leta v leto bolj drzni pri iskanju hrane, ter tudi domačine, ki so jih že navajeni, kdaj osupnejo.

Sklepali sva, da medvedi ponoči obiskujejo bolj kampe, kjer so navajeni, da kdaj najdejo kakšno hrano (čeprav vsi obiskovalci kampa hrano, kreme, mila in vse dišeče stvari shranjujejo v posebne zaboje, ki jim rečejo bear box-i in jih je malo težje odpreti), zato sva eno noč spali blizu stene Lovers Leap-a stran od civilizacije. Najino prepričanje se je izkazalo za zmotno. Velik del noči nama je spanec krojil medved, ki je lomastil ter vohljal okrog šotora in avta, saj sva imeli vso hrano spravljeno tam.

 

Tekom potovanja sva se medvedov že kar navadili, zato tudi srečanja na kakšni poti iz hribov niso bila stresna.

 

Naslednja postojanka so bili Yosemiti, ki so bili za plezanje južnih sten ta čas prevroči. Ogledali sva si jih bolj v turističnem stilu s pohajkovanjem po dolini in občudovanjem vrtoglavih sten ter iskanjem linij. In pa seveda ob fantaziranju da bo treba enkrat kaj takega it plezat! Spali sva v kampu z zgodovino: Camp 4 nasproti slavnega boulderja Midnight Lightning. Ponoči sva ponovno imele živalski obisk. Spet je začelo nekaj šumeti in prasketati, ko se na šotoru pojavi obris firbčne živalce in glas mimoidočega: »Oh, its just… a racoon was trying to get into your tent.« Ker je bila noč zelo vroča in nisva potrebovali še enega toplega kožuha da bi naju grel, sva rakuna pustili kar zunaj.

Sledila je destinacija, kjer sva v enem tednu splezali par super lepih smeri. Tuolumne Meadows leži na višini cca 3000m, zato so bile temperature nižje in ravno pravšnje za plezanje. Za prvo smer sva si izbrali Cathedral Peak in sicer smer Southeast Butress. Dobra stena za začetek. Lahek teren, kjer lahko plezaš praktično povsod. Na vrhu pa krasni razgledi na granitne krtine in visokogorska jezera. Večina hribov od daleč ne izgleda nič posebnega, če pa jih pogledaš iz prave strani pa odkriješ marsikatero popolnoma pokončno ali previsno steno s super linijami.

Naslednji izbranec je bil OZ v Drug Dome-u.  Linija, ki se zaleti v velike strehe, nato pa jih prelisiči po lepem zračnem prehodu v levo. Pri plezanju enakomerne 40m poke se nama je kar smejalo. Še ena super smer je bila Lucky Streaks v Farview Dome. Smer so odlikovali majhni »peblčki« s pomočjo katerih si lahko prelisičil marsikateri jamm in enotna linija (razpoka/kamin čez celo steno) z dobrim možnostim varovanja. In pa luksuzni sestop, samo naravnost dol, čez cel hrib po monolitni plati.

 

Zaradi nestabilnega vremena sva plezanje daljših smeri za nekaj dni odložili in plezali v trad plezališčiu Olmster Canyon, ter v offwidth-u doživele realizacijo, da ti včasih tudi kakšna 5.8 lahko dela preglavice in trga hlače.

Na rest day sva prehodili hribovit delček Sequoia National Park-a ter občudovali ene izmed največjih dreves na svetu.

Sveže zelene gozdove in hladna jutra pa sva kmalu zamenjali za vroča puščavska tla. Potovanje do naslednje destinacije je potekala v stilu vožnje naravnost po pusti grmičkasti pokrajini prepredeni s kaktusi, do koder seže pogled. Dolgo vožnjo od sekvoj do Las Vegasa sva si razpolovili s prenočitvijo v nacionalnem parku Mojave. Tu kamp leži dobesedno sredi ničesar. Sredi edine ceste čez puščavo zaviješ levo, se voziš nekaj časa kajpada naravnost in prispeš do enake pokrajine, čez katero se voziš prej že 7 ur. Receptorja ni bilo, le napis je oznanjal da je kamp trenutno zastonj. Malo kasneje ugotoviva da nisva edini živi bitji v velikem kampu sredi puščave. Bila sta še 2 parčka in ena gospa. Ravno se odpraviva na sprehod ko zaslišiva glasen: »Muuuuuu!«. Spogledava se in kmalu opaziva skupino krav ki se pase (očitno jejo suhe grmičke) sredi puščave, natančneje v kampu. Kam je bil poln tudi hitrih suhljatih zajcev z dolgimi ušesi. V mraku pa sva videli na pohodu še risa. Človek si res ne bi mislil, da si v takem okolju dom najde toliko živali. Ravno se vračava iz sprehoda, ko opaziva, da je šotor zapustil parcelo in namerava z vetrom vsak čas spet zajadrati, zato ga hitro obteživa s kanistri vode. Na zabijanje klinov v trda puščavska tla ni bilo računati. Takoj ko se je večer prevesil v noč je začelo tako močno pihati, da sva dvomili o tem, da bodo palice šotora dolgo zdržale in ga hitro pospravili v avto ter se »udobno« namestili na sprednje sedeže, kjer sva preživeli noč. Dvakrat sva videli, kako je mimo najine parcele pripeljal avto, počakal pred wc-jem, da je punca stekla na wc in jo odpeljal nazaj.

Naslednji dan sva vožnjo nadaljevali mimo značilnih puščavskih dreves Joshua Tree do Las Vegasa in se nastanili v kampu Red Rock Canyon Campground. Prvi dan sva senco iskali v plezališču Willow Springs, z zelo zanimivim rdečkastim peščenjakom v strukturi Ementalerja, nato pa so sledile dolge smeri. Prva in najlepša je bila Inti Watana v gori Mount Wilson. Avtocesta super krimpov v izredni strmini in čvrsta skala odtehtata daljši dostop v stilu kobacanja po žlebovih. Kjer razčlembe to omogočajo, varovanje nameščaš sam, ob daljših odsekih face climbing-a pa je smer opremljena s svedrovci. V naslednjih nekaj dneh sva plezali še Dream of a wild Turkeys v Black Velvet Canyonu, zelo lepa konstantna smer, ki pa se na žalost konča kar sredi stene na visečem štantu, da človek še sendviča ne more v miru pojest! Zadnji dan sva si vzeli bolj na izi v ½ smeri Crimson Chrystalis v Juniper Canyon-u. Na trad sva plezali še v plezališču Hidden Falls Area. Na splošno so nama bili Red Rocksi zelo všeč! Od nizkih stolpkov do resnih visokih sten s prvovrstno skalo, raznolikim stilom plezanja in divjim puščavskim ambientom.

Plezalni del dopusta je kar prehitro minil in že se preleviva v turistki, navdušeni nad raziskovanjem zanimive ameriške pokrajine. Kopali sva se v puščavskem jezeru Lake Mead, preizkušali svoje sposobnosti v hribolazenju v Gran Canyonu  po soncu na 46°C ter se smejali morskim slonom, ki so svojo tolščo razkazovali na plažah Big Sur-a.

Zadnji večer potovanja pa sva bili nagrajeni še z romantičnim sončnim zahodom.

 

Dodaj odgovor