Ledeniška tura: Finsteraarhorn

Za vikend se nas je 40 ljubiteljev snega, mrazu, ledu in gaženja po snegu s težkimi ruzaki odpravilo v Švico.

Standardno, kot zmeraj v četrtek zvečer na pot, (ne)spanje na busu in v petek štart proti koči. No lani smo na dostopu do koče crkavali zaradi vročine in bogih 4 ur dostopa, letos bi pa vsi raje še enkrat rinili gor proti lanski koči pod Domom. Letos je bla do koče lih da ne ena mala umetnost. Z žičnico lepo lagano na 2200m in lepo u izi potka. Vsi smo si mislil: “eh sej to bo pa kr vredu, to se bo pa dal zdržat 8 ur, če bo tkole šetnja” ..šala dneva.

Ko smo prišli do ledenika Aletschgletscher-ja, se je šele začelo. Vlečenje po ledeniku, ki ga ni bilo konec, je bla zanimiva izkušnja za nekoga, ki še nikoli ni videl od blizu ali preskočil ledeniške razpoke.

No nekateri smo pač hoteli popestrit zadeve in smo se bližje spoznali z razpoko, ko sem stopila na stopinje pred sabo in mi je vzel levo nogo. Ob pomoči Lukca, Staše in Samota sm bla hitro spet pokonci ampak vedoč kaj to pomeni: cel vikend bom poslušala glede tega…in glej ga zlomka nism se zmotila…še cel vikend podjebavanje 🙂

Ko je bilo ledenika konec, se je pa začel napor in odkrivanje novih kletvic-začel se je vzpon na sedlo Grünhornlücke, visok 3278m.  Utrujena po 6 al 7ih (sej sploh ne vem…raj nism gledala na uro)urah hoje s 15kg težkim ruzakom sm zmogla na sedlo samo še z golo trmo in kletvicami. S sedla smo se nato spustili navzdol. Kam navzdol zarad megle nisem vedla, vidla sem 2m naprej in 2 m nazaj. Samo leva, desna, leva, desna po stopinjah. Ubistvu sem bla vesela in molila, da bo megla vztrajala, saj tudi prbližn nisem hotla vedet, kje je koča. Ko sem se spustila do dna, se je megla razkadila in sledil je šok. Koča še daleč, daleč, daleč…pa sem mal zaklela pa spet naprej. Uglavnem 9,5ur do koče u vuku jebi.

Za drugi dan je bil načrt izvesti ledeniško tehniko in vzpon, zato smo morali izbirati: ledeniška ali vrh. Sama sem se odločila za ledeniško tehniko, kjer sem se še drugič spoznala z razpoko, ko sva z Andrejo delali navezo. No imel smo se fajn. Visenje v špaltni in podjebavanje naveze, da naj nas že potegne ven 🙂

V tem  času je 6 navez skušalo osvojit vrh, ki pa je žal ostal neosvojen zaradi novega snega na grebenu.

Drugi dan je po povratku vseh nazaj v kočo minil v rutini značilni za ferajn ;)- tko bom rekla: oskrbnici se je kar smejalo, ko je točila rumeno tekočino.

V nedeljo je sledil povratek nazaj in po dolgem lutanju po ledeniku v megli in bolečih ramah zaradi ruzakov, smo končno prišli do avtobusa.

No vmes na poti do avtobusa so se nekateri še mal zataknili…na parih rundah 😉

Skupinska fotka…

 

…in gasa domov.

Uglavnem naporna tura, kjer je zmagala gola trma in ne tok kondicija, prelepi pogledi na ledenik in skakanje čez razpoke, povhn smeha in podjebavanja 🙂

Gps naše poti- 20 km skupno, samega ledenika pa okoli 9 km.

Gps naše poti- 20 km skupno, samega ledenika pa okoli 9 km.

 

FAJN JE BLO 🙂

 

3 komentarjev

  1. Odlicen utrinek Urska…
    …odlicna druzba, ki se je spomnim skoraj do “konca” 🙁 😉

  2. Super reportaža :):)

    Tičar: a un zadej v šanku je pa tvoj brat? :):)
    Jernej: če bi rekla, da si k čeh bi čehom krivico naredla :):):):)

    me kar mika, da bi šla drugo leto z vami (ampak do takrat me bo najbrž že minilo :))

    lpS

  3. Hvala obema 🙂

Dodaj odgovor