“Skriti slap” ali Slap nad votlino

Po pravic povedan, sem bila prepričana, da se je moja pot s slapovi za letos končala. Po prebolevanju gripe v času skupne tečajniške ledne ture in po preplezanem Sinjem slapu z Vrhotom sem bila prepričana, da je to to, kar bom letos videla od slapov. Po četrtkovem ferajnu, ko je Lukc vse znova napalil na slapove, pa ideja: gremo zgooglat, kakšen je ta slap. Zgledal je vredu in u soboto sva pičila z Maticem Jezerškom v Tamar.

Prepričana, da bo naval za vikend tam, se odpraviva zgodaj in prva vstopiva v slap. Ko se pripravljava, se nama na vstopu pridružita še dva Italijana, ki pa sta pač mogla mal počakat. No, ko sem jaz začela plezati prvi cug, se mi je prvi Italijan pridružil pri plezanju. Vse lepo in prav, dokler me ni prehitel in mi v slogu: boli me ku*** metal na glavo led in sneg. Preostal mi ni drugega, kot da sem se v šrauf vpela s kompletom in s kletvico v ustih počakala, da je Italijan splezal do sidrišča. V drugem cugu se Italijanu nisem dala in hitrostno popikala po ledu do Matica.

No z Maticem nisva bila čist ziher ali je slap dolg 90 ali 120m. Dva cuga, 90m, primerno mesto za abzajl. Midva sva odrinla navzgor(predvsem zato, ker nisva hotela abzajlat, saj sva bila prepričana, da kdo še pleza) in zadnjih 30m ledu skritega pod snegom sem napadla jaz. Trije raztežaji, 120m in nato nekje do bokov v snegu na vrh urejene poti in po desni strani navzdol.

V Desnem slapu srečava še ferajn iz Poljanske doline, ki nama sporoči, da je z ledom v Žetinah konec. Na dnu si ogledava še Centralni slap. Uglavnem folka veliko manj kot sva pričakovala.

Dodaj odgovor