Zadeva: Usposabljanje za turnokolesarske vodnike

Spoštovani!

Ocenjujemo, da tretjina

kolesarstvo na skupš

oblika gorskega kolesarstva, cilj kolesarja je doživetje v naravi pri vožnji po utrjenih poteh.

Kot vsaka nova dejavnost tudi turno kolesarstvo potrebuje usmerjanje: priporo

dejavnost (odnos do drugih obiskovalcev gorskega sveta, varovanje narave itd.), izobraževanje

vodniških kadrov, organizacijo delovanja v društvih.

Temelj takšnega delovanja so turnokolesarski vodniki. V zadnjih štirih letih smo usposobili 100

vodnikov, ki sedaj že prizadevno vodijo izlete na mati

Za

usposabljanji za turnokolesarske vodnike I in II. Usposabljanji bosta potekali v dveh delih, prvi del

na Golteh 9. in 10. junija, drugi del pa na Valvazorjevem domu pod Stolom od 28. junija do 1. julija

2012.

Vsebina usposabljanja obsega naslednje glavne teme: varno vodenje in gibanje skupine kolesarjev v

gorskem svetu, orientacijo, na

znanja dopolnjuje obilo prakti

V okviru prvega dela usposabljanja bodo kandidati opravili skupno preskusno turo in teoreti

sprejemni izpit, ki obsega znanja iz programa Planinske šole. Vodniki PZS in alpinisti so oproš

teoreti

nadaljevali usposabljanje na drugem delu.

Razpis in ostali pogoji so na

e-naslov

Rok za prijavo je 20.5.2012. Cena usposabljanja je 290 €, v kar so vklju

organizacijski stroški in nezgodno zavarovanje udeležencev.

Prejmite lep planinski pozdrav!

Komisija za turno kolesarstvo pri UO PZS

Na

Spoštovani!

Komisija za alpinizem že nekaj časa načrtuje in se aktivno pripravlja na pripravo nove alpinistične šole, ki bi z posodobljenimi, ažurnimi in modernimi vsebinami služila v vzgojno izobraževalnih procesih na odsekih in klubih. Vsi se zavedamo, da je bilo v zadnjih letih na tem področju »zatišje«, ki so ga posamezni odseki ali klubi reševali po svojih močeh.

Kljub temu, da je bilo pri izpitih za alpinista pripravljeno in posredovano (posredno ali neposredno) večino gradiva, pa vseh alpinističnih vsebin ni bilo zbranih na enem mestu.

Na alpinističnem odseku Rašica so člani odseka z alpinisti in alpinističnimi inštruktorji na čelu obdelali večino potrebnih alpinističnih vsebin, ki pridejo v poštev pri izvajanju alpinistične šole. Teoretične in praktične vsebine so pripravili v spletni verziji v obliki alpinističnega priročnika, predstavljenega po principu delovanja Wikipedije.

Nato je prišla ideja, da bi alpinistični priročnik, ki so ga kratko poimenovali – Alpiročnik, predstavili in posredovali širši alpinistični populaciji.

Tako smo na Komisiji za alpinizem v sodelovanju z desetimi alpinističnimi inštruktorji v zadnjih štirih mesecih pregledovali, dopolnjevali in urejali Alpiročnik ter ga pripravili za širšo uporabo.

Kljub temu, da Alpiročnik še ni do konca »izpiljen« in da manjka še nekaj predvsem teoretičnih tem, je nared za vzgojno izobraževalne procese po odsekih in klubih, predvsem za alpinistične šole in pripravo pripravnikov na izpit za alpinista.

Z veseljem vam predstavljamo Alpiročnik:   http://alpirocnik.rasica.org/index.php/Glavna_stran

Preden začnete raziskovati stran, natančno preberite prvo stran, predvsem del o vsebini in o odgovornosti. Tu imate spet odgovorno vlogo zlasti alpinistični inštruktorji, alpinisti in načelniki, da boste zapisane vsebine Alpiročnika pravilno posredovali tečajnikom in pripravnikom. Alpiročnik ima tudi možnost priprave poljubnih vsebin za tisk, itn.

Na koncu bi se zahvalil inštruktorski ekipi, ki je sodelovala pri strokovnem pregledu, članom alpinističnega odseka Rašice, ki so opravili levji delež pri pripravi Alpiročnika ter predvsem Maticu Standekarju, ki je bil in je še vedno spiritus agens tega zahtevnega projekta. Hvala vsem!

Alpiročnik se bo spreminjal in dopolnjeval, tudi popravljal, zato bomo veseli tudi povratnih informacij, kritik in dopolnil. (Obrnite se na glavnega urednika).

Naj vam Alpiročnik dobro služi.

Z lepimi pozdravi.

Miha Habjan, načelnik KA pri PZS

Skupne ture AO Kranj, nekdaj menda pogosto posejane in množično obiskane, so v zadnjih letih večinoma presahnile. Menda je najbolj manjkala organizacija tovrstnih dogodkov, zato se je Matevž odločil prekinit sušo. Ne, da pri nas manjka slapov, a narejeni so že nekaj časa, tako da jih je večina doživela dosti ponovitev. Prav je torej, da vržemo oko še v manj znane kraje, če Malti smemo tako reči.

Na pot

Ne vem, če sem kdaj odkrito in na glas povedal, ampak zgodnje vstajanje mi ni všeč. Z zavistjo sem bral Miheličevo razlago, kako ni nikoli težko vstajal, če se mu je obetala plezarija. Ne, ne, jaz dobro in rad spim, noč pred plezarijo pa pogosto ne nudi niti kvalitetnega niti dolgega spanja.

Do Malte sta slabi dve uri vožnje, tako da je bil odhod oklican za 6. uro, na nedeljo, dva dni pred Valentinovim 2012. Zjutraj le lepo snežilo. Sicer prah, tako kot je zadnje tedne v navadi, ampak snežilo je pa le. In to od večera, tako da je zapadlo kar nekaj, mogoče celo 5 centimetrov svežega snega. Mogoče je to koga odvrnilo od obiska, ostali pa smo se ob 6:15 odpravili izpred kranjske Občine.

Presenetil je tudi obvezni postanek v Hrušici. Nekako vajen sem, da je ob vikendih tam nepopisna gneča. Nekaj je tedenskih turistov (ob sobotah več), ki odhajajo na počitnice v Avstrijo, Švico in Italijo. Še veliko več je ponavadi dnevnih smučarjev, ki verjetno za proračun Koroške naredijo v enem letu več, kot avtocestni križ v vseh letih obstoja. Ampak ne, tokrat jih ni bilo. Ne enih in ne drugih. Mogoče je mraz ljudi odvrnil od smučanja. Bila je le Joži.

Malta

O vožnji do Malte ni kaj prida povedati. Na naši strani brez sneženja, na avstrijski strani spodobna snežna ploha, okrog Malte pa spet suho. Na vrhovih je celo poskušalo sijat sonce. Ni kaj, pogumen poskus, a do doline ga ni bilo. Ne sonca in ne toplote, ki bi je moralo februarja že nekaj biti.

Cesta od zapornice naprej je bila nekoč splužena, potem pa so se tega očitno naveličali. Na njej je zato precej na debelo snega, do določene mere je zvožen. Med snegom se najdejo tudi zrna peska, tako da se počasi da prikopat višje, na koncu do zapornice na spodnji strani predora.

Temperatura: -14C.

Slapovi

Že bežen pogled na internet odkrije, da Malti slapov ne manjka. Običajno je edino, kar loči ledne plezalce od raja na zemlji, nekaj dni mraza. Tega letos ni manjkalo. Tega pa ne moremo reči za vodo. Tako so se marsikateremu slapu, predvsem tistim, ki jih namezi kakšna brezimna mlakuža, enostavno posušila usta. Ne da se pljuvat, če ni za pljunek.

Že pred mitnico te od daleč pozdravi velik slap na desni. Temu ne manjka vode, na podstavku je slabih 15m ledu, od vrha visijo mogočne sveče, vmes pa zaenkrat še kar nekaj manjka. Pogled nanj je vseeno spodbuden.

Malo naprej na levi strani je Supermax precej žalosten. Kerschhacklfall, Dreifaltigkeistfalla in Aluhol tudi niso vredni izstopa iz avta. Mogoče, če se vam od loške stene toži po travarjenju. Reuterbach in Melnikfall sta dosti lepša. Smešno, ker sta na desni strani in bi ju teoretično lahko kdaj pa kdaj obliznilo sonce. A na splošno so slapovi na levi strani (gor gledano) precej žalostni, desna stran pa dosti boljša.

Ko gremo naprej malo boljši vtis da Strannerbachfall, mogoče bi bilo za silo tudi Wintasuna. V katedrali se strop in tla še niso staknili, tako da je bi tudi Chuck Norris moral vzeti zalet. Superfeucht je predvsem super, od vlažnosti pa ni kaj prida..Še naprej je mogoče edini pohvale vreden slap na levi strani - Hochalmfall. Marimpla pravzaprav ni, Mareiner pa je večinoma v snegu, sem ter tja pogleda ven tudi malo ledu, narejen pa je slabo. Schweinchen Dicka nisva šla pogledat, ampak si zasluži omembo vsaj zaradi imena.

Razmeroma dobro je narejen desni Mittlere Maralmfall, levega je bolj za orientacijo, za kakšno plezanje pa raje ne. Odlično pa je narejen Hinterer Maralmfall.

Obisk

Okrog 8h zjutraj je bilo že nekaj ljudi pri predoru: Avstrijci in Čehi. OK, lokalci in Čehi. Ni bilo ravno kakšne pretirane gneče. Nekaj avtomobilov je bilo še okrog Gmünderhütte. Glede na temperaturo je bilo dobrodošlo, da se v večino slapov ni podala več kot ena naveza. Če že, potem so bili med njimi precejšnji razmaki.

Povsem drugačna zgodba je bila konec dneva. Čehi imajo najbrž podaljšan konec tedna. Sredi dneva in popoldne so se namnožili kot klici na radio ob temi "Ali je boljši Janša li Janković". Kam so izginile vse te množice pa težko rečem. Po cesti jih ni bilo zaslediti, v spodnjih slapovih tudi ne... Mogoče pa češka mafija v Maltatalu skriva nakradene avtomobile...

Zadnji Maralmfall

Z Matevžem sva izbrala po najinem najlepši slap. Odkrito povedano, izbrala sva slap, ki se je meni zdel za silo lep in najbrž nepreplezljiv (zame), Matevžu pa zelo lep in ne pretežek. Še posebej sva bila zadovoljna, ker v slapu ni bilo nikogar drugega (na dostopu je češka naveza nakazovala, da bi jo znalo zanest v tega, pa so potem zašli v desni Srednji Maralmfall).

Dostop s ceste do slapa (50m) je bil že zgažen (dodaten plus), pod slapom ugoden prostor za preobuvanje in hrambo nahrbtnika (spet plus), potem pa v slap. Podstavek je lahek in dobro narejen. Matevž je zmazal putr po sredini, jaz sem se počutil varnejšega v levem kotu. Tako prideš do pravega začetka. Tam je tudi odlično mesto za varovanje (vijaki, varen zaslon pred padajočim ledom, odličen razgled na spodnji del slapu).

Kar sem suvereno ocenil kot 30 metrov, se je izkazalo za poln raztežaj. Ta je lep, ne pretežek, konča se v odličnem varovališču, ki je najbrž izklesano med sveče, najbolj pa je podobno prižnici. Do tukaj je zoprn le en prehod, sicer pa lepo, lepo.Drugi raztežaj je najstrmejši, Takoj nad varovališčem je najbolj zoprni del, kjer se je treba skozi pokončne sveče in gobe prebit na zgornji del. Pri tem nikoli ni dovolj prostora, pa nobena stvar zadosti trdna in sploh je precej psihadelično. Pa še obžaluješ, da nisi kdaj delal razteznih vaj, pa mogoče nekaj dlje vztrajal na jogi -- mogoče bi se pa poznalo.

Prva dva raztežaja sta vstopnica za naslednjega - skoraj polna dolžina putra. Temu sledi še kratek odstavek, potem pa spust po vrvi desno od slapu.

Skupna tura

Takšna je bila zame zadnja skupna tura AO Kranj pod okriljem trenutnega vodstva. Udeležba bi bila lahko boljša, a važna je kvaliteta, ne kvantiteta, a ne? Poleg AO Kranj so bili v Malti tudi Italijani (srake tatinske), brez števila Čehov, vsaj en avto Madžarov, lokalci, lokalni GRS ("Will he be OK?" - "`st nur `n Übung.") in nekaj zajcev. Iz AO Kranj sva se skupne ture udeležila Matevž in Cefo.

http://www.maltatal-alpin.at/english/inhaltallgemein_e/eiskletterf_e.htm

Tarn 2010 – tabor AO Kranj

Ko sem pred dvema letoma prevzel vodenje skupine »starejših« (pomeni od 15 do 19 let starih) plezalcev, sem kmalu ugotovil, da se v njihovem plezalnem znanju pojavljajo izrazite luknje. Seveda ima vsak posameznik do neke mere prirojene sposobnosti za gibanje v vertikali pa vendar… Prepričan sem, da je možno veliko tega znanja pridobiti s plezanjem v skali. Ker pa življenjski stil narekuje ritem v katerem si trenerji (velja tudi zame) le redko kdaj in s težavo vzamejo čas, da svoje varovance peljejo v skalo, so take luknje razumljive. Za boljšo predstavo (pa ne bom poimensko): plezalec, ki je na »plastiki« dobro treniran, z izkušnjami plezanja v finalu državnega prvenstva pri članih, ima ogromne težave v smeri ocenjeni s 6c v Črnem Kalu. V takih in podobnih situacijah sem si pogosto rekel, da bi tovrstnemu plezalcu najbolj pomagalo več dnevno plezanje na pogled v tujini.

Na »krov ladje« ki je »plula« v Tarn mi zaradi poškodbe ni uspelo spraviti plezalca, ki bi naše potovanje najbolj potreboval (zopet ne bom poimensko). Pravzaprav dobra novica je bila, da Jera in Tinca ne gresta z nami, ker sta si zagotovili udeležbo na mladinskem svetovnem prvenstvu. Dokončno ekipo smo tako sestavljali Jakob Šparovec, Dominik in Katarina Fon, Gregor Cimerman in jaz. Potem sem že začel razmišljati, da zaradi okrnjene ekipe mogoče ne bi šli za tako dolgo, mogoče kam bližje,… In potem sem si rekel Ne. Dominik in Jakob se nista udeležila priprav mladinske reprezentance. Če ne gresta plezat v tujino zdaj, potem bo šlo po vodi še eno leto brez več dnevnega plezanja na pogled v skali.

Vožnja, postanek, vožnja, vožnja

Zagotovo največja atrakcija na poti je bilo bližnje srečanje s Ferrarijem 458 Al Italia. Mogoče še bolj od tega, govorim za ostale člane ekipe, moja reakcija, ko sem ga zagledal. Kot edina oseba z vozniškim izpitom sem imel pred sabo precej velik izziv. Malo krize je bilo le na Azurni obali in tik pred koncem našega potovanja. Zaradi trinajst urne vožnje s kratkimi postanki sem imel občutek, kot da igram računalniško igrico z dobrimi efekti. Bolj smo se bližali cilju, bolj sem si želel, da bi bili že enkrat tam. Cesta je bila vedno ožja, vozil sem vedno hitreje in Grega je postajalo vedno bolj strah…

Plezanje do prve pavze

Že prvi dan sem ugotovil, da smo zadeli v polno. Plezanje v Tarnu je res uživaško, poleg tega pa je bilo smeri, primernih za moje varovance, ogromno. Reka je ustvarila sotesko, ki jo na obeh bregovih omejujejo stene. Smeri večinoma potekajo po luknjičasti skali, ki je včasih navpična, največkrat pa previsna. Večinoma so dolge in brez izrazitih detajlov. Začeli smo v sektorju L`Oasif iz katerega nas je sonce pregnalo v sektor L`Amphi. Takoj prvi dan je Jakob s svojim vzponom v smeri z oceno 7c na pogled nakazal, da naša odprava »ni od muh«. Tudi ostali so se borili s svojimi mejami in trinajst urno spanje Dominika je bil dokaz, da nam volje do plezanja zlepa ni zmanjkalo. Prišli pa smo tudi do dveh zanimivih ugotovitev:

Zloglasni bandit Fonza in slabi ljudje

Pravljični naslov tega odstavka opisuje naš dan brez plezanja. Jakob je na tabor prinesel kovinski kovček, ki je najbolj spominjal na bombo, v resnici pa so bili le rekviziti za poker. Na začudenje večjega dela ekipe je Đorđ (Grega) protestiral, da tega on ne bo igral, ker naj bi se s »takimi stvarmi« ukvarjali zgolj slabi ljudje, med katere se sam ne šteje. Nekaj časa je vztrajal, potem pa smo ga le »naštimali«, da se je vpisal v to neslavno »družbeno skupino«. In potem smo igrali. Skoraj za vsakega izmed igralcev si lahko sklepal kakšne karte ima. Skoraj pišem zato, ker pri Dominiku enostavno nismo vedeli kaj ima v rokah. Ves denar je lahko stavil na zares slabe karte in obratno. Če bi iz skupine morali izbrati nekoga, ki bi nam mogel v Monaku priigrati milijon ali dva evrov, potem smo se strinjali, da bi bil to zagotovo Zloglasni bandit Fonza.

Dominikov maraton, Katarinina prva 7c NP in plezanje do noči

V naslednjih dveh dneh smo obiskali tri različne sektorje. V enem izmed njih smo se lotili 52 m dolge 7b+. Katarina je z njo opravila zgledno, medtem ko se je pri Dominiku malo zapletlo. Še vedno ne vem kaj mu v zgornjem delu ni bilo všeč, spomnim pa se, da ga iz smeri ni bilo dobre pol ure. Odločnost da jo bo splezal se je obrestovala, saj se je iz vpetega »štanta« spustil ves izmozgan a zadovoljen, da je smer splezal. Ta dan smo se v plezališče odpravili popoldne, zaradi česar sta se tako Jakob kot Katarina v svoji najtežji smeri podala že v mraku. Slednja je čuden kot z oceno 7c splezala na pogled, kar je za punco njene starosti vsekakor lep rezultat. Manj uspešen je bil Jakob v 15 metrski platki ocenjeni z 8a. Začel je zelo dobro, preplezal čez kar nekaj zahtevnih gibov, vendar padel na najtežjem mestu. Nekaj časa je probaval potem pa obupal nad tem, da bi na kakršenkoli način prišel do vrha smeri in iz nje pobral naše komplete. V popolni temi sem jih iz smeri prinesel jaz. Prepričan sem bil, da sem zadnji plezalec v steni a sem se motil. Grega je v popolni temi še vedno plezal prvi del Dominikove maratonske smeri…

Misija nemogoče: iskanje čevapov v Franciji

Za »rest day« smo se odpravili v Montpellier. Spotoma smo si ogledali viadukt v mestu Millau, ki velja za največji objekt v Franciji. V tem dnevu se je zgodilo marsikaj: imeli smo manjšo prometno nesrečo (voznica, ki je seveda govorila samo francoski jezik se je zaletela v naše stoječe vozilo), v Dekatlonu smo kupili Quechua tent in termarest, naredili smo par pozerskih fotk,… Bolj pomembno od vsega tega pa je tisto, kar nam ni uspelo: kupiti čevapčiče. Od kje nam želja ravno po tej jedi? Predstavljajte si, da že tretji dan zapored jeste makarone s kupljeno omako, ko vam iz sosednje parcele zadiši vonj po pečenem mesu!! Vendar ne v trgovini, ne pri mesarju nismo dobili čevapčičev. Francozi tega na žalost ne poznajo. Kupili in spekli smo si neke čudne klobasice, ki pa niso bile niti približek tistega kar smo si zaželeli. Kljub temu smo se strinjali, da je bilo bolje kot makaroni.

Zadnji plezalni dnevi

Novi sektorji, nove smeri in plezanje na pogled je bilo tisto za kar smo prišli tako daleč in tudi tisto s čimer smo se ukvarjali zadnje plezalne dni. Dominik je v še enem novem sektorju uspel v smeri 7c na pogled. Na žalost tega nisem videl, ker sem šel Jakoba varovat v 50 metrsko 8a, katere prvi del je bil ocenjen 7c+. Z odločnim in tekočim plezanjem je z njim opravil in se na enak način lotil drugega. Zelo visoko nekje pa je zmanjkalo moči, vzdržljivosti ali pa morda sreče. Kakorkoli že, znašel se je v zraku, se potegnil do mesta, kjer je padel in splezal do vrha. Zares je malo zmanjkalo, kljub temu pa se je videlo, da je s premikom letvice svoje najtežje preplezane smeri na pogled vseeno zadovoljen. Morda se bralec te reportaže čudi zakaj ne napišem kaj o Đorđovem (Gregorjevem) plezanju… Saj bi, ampak tisto v čemer je resnično izstopal niso bili težki vzponi na pogled temveč nenormalni nihaji pri pobiranju kompletov iz smeri in pa skoki v vodo iz velikih višin, pri čemer o zadostni globini vode nisem bil vedno prepričan… Če na meni opazite kakšen siv las, boste vedeli od kje se je vzel.

Za konec bi rad pohvalil vse varovance, ki so šli pod mojim vodstvom plezat v Francijo. S svojim pristopom in željo po plezanju so dokazali, da so iz pravega »testa«. Pa še poker znajo igrat in se zabavat tudi ko ne plezajo .

Čas trajanja: 17.6.2009 – 15.7.2009

Udeleženci: Borut Janša, Luka Plut, Ana Katarina Strnad, Anže Šavs, Janez Ziherl, Polona Ziherl

Potem ko sem leta 2004 brez večjih težav opravil vzpon na 4545 metrov visoki Dom, kjer je bilo potrebno premagati 3000 metrov višinske razlike, sem si postavil nove višinske cilje. Najprej je bilo potrebno preveriti, kako prenašam višino, zato sem si kot prvi cilj zadal osvojitev 6000-čaka. Ker sem si še isto sezono tudi zaradi večjih naporov poškodoval koleno, je bilo potrebno odhod v Ande prestaviti na kasnejši čas. Pet let po poškodbi si je koleno toliko opomoglo, da je bilo ponovno pripravljeno na višave, čeprav še ni bilo čisto zdravo. Na odseku sem izbral ekipo, ki je imela podobne cilje in odpravili smo se v Perujske Ande.

Zbrala se je raznovrstna druščina, za katero je bilo značilno, da nihče od nas ni imel izkušenj z odpravami in nihče ni imel zares statusa alpinist. Kljub vsemu je ekipa delovala usklajeno, tako da pri organizaciji in izvedbi odprave nismo imeli večjih problemov. Janez je poskrbel, da je kuhinja ves čas obratovala, Luka  je prevzel pobudo, ko so drugim pošle moči, Aka je poskrbela, da so nas slišali tudi v sosednjem apartmaju, Anže je z visokimi cilji narekoval tempo odprave, Polona pa je bila glavni tolmač.

Za Peru smo se odločili, ker se nahaja blizu ekvatorja in je tam nebesni svod višji, zato je lažje dosegati višje nadmorske višine pa tudi vrhovi v Perujskih Andih so lažje dostopni. Med pogorji Andov smo izbrali priljubljeno Cordillero Blanco, kjer je najprimernejši čas za  opravljanje vzponov od junija pa do avgusta. Julij je tisti mesec, ko so vremenske razmere ponavadi najboljše.

Zaradi cenovnih razlik in časovne usklajenosti smo se za odhod odločili 17. junija. S Polono smo se sestali pet dni pozneje. Prvi dan smo preživeli v največjem puščavskem mestu Limi, nato pa smo krenili v prestolnico perujskih odprav - Huaraz, ki leži na nadmorski višini 3300 metrov. Dodatna dva dneva smo izkoristili za  aklimatizacijo. Najprej smo se odpravili na ogled razvalin ene najstarejših indijanskih civilizacij Chavin. Pri tem je bilo potrebno prečkati prelaz na višini 4800 metrov. Naslednji dan smo se povzpeli na bližnje jezero Churup, ki leži na višini 4500m. Tu pa so se že začele prve težave, saj sem dobil drisko in vročino, kar je bila najverjetneje posledica tudi višine. Po dnevu počitka sem si toliko opomogel, da sem lahko nadaljeval z uresničevanjem zastavljenega cilja, čeprav še vedno nisem bil povsem zdrav.

Navkljub ne najboljši vremenski napovedi,  smo odrinili v dolino Ishince. Gre za zelo priljubljeno dolino, kjer se nahajajo naši najpomembnejši izbrani cilji Tocllaraju in Ranrapalca. Pot po slikoviti dolini je potrebno prehoditi, za nošenje večjih kosov opreme, pa je potrebno najeti osle. Kot je značilno za dobro organizacijo, smo nakupili veliko hrane. Najeli smo pet oslov (cena osla je 5$ in cena vodnika 10$) in se podali v bazni tabor, ki leži na višini 4300 metrov. Pot smo prehodili v štirih urah.

Po prihodu so bile vremenske razmere primerne za krajše vzpone. Najprej smo izvedli aklimatizacijski vzpon na Urus (5495m) in naslednji dan še na Ishinco (5530m). Janez in Aka sta opravila vzpon samo na Ishinco medtem, ko smo ostali opravili vzpona na oba vrhova. Pri aklimatizaciji nismo imeli večjih težav, oba vzpona sta bila lepa in dokaj enostavna (Ishinca je zahtevnejša od Urusa).

Po aklimatizaciji nas je čakal glavni cilj. Izbirali smo med dvema ciljema in sicer:  direktno smerjo v Tocllaraju (6034m) in severno smerjo v Ranrapalci (6162m). Obe smeri sta ocenjeni z D+ (na Ranrapalco je potrebno plezati tudi po skali). Zaradi neizkušenosti, nismo vedeli, kaj lahko pričakujemo od ocene D+, vendar pa naj bi bila po  informacijah takšna smer primerna za naše sposobnosti. Ker je bilo v Ranrapalci malo snega in bi bilo treba plezati še več po kopni skali kot je običajno, smo se odločili za lepšo smer Tocllaraja. Možnost, da kasneje osvojimo še Ranrapalco, je tako še vedno ostala odprta. Prednost Tocllaraja je tudi v tem, da se smer konča na vrhu gore, medtem ko moraš pri Ranrapalci vrh zaradi nevarnosti vrhnjega grebena velikokrat izpustiti. 

Za vzpon na Tocllaraju smo potrebovali dva dneva. Prvi dan smo se povzpeli na višino 5300 metrov, kjer smo postavili višinski tabor. Ker je stal na zasneženem delu področja, smo pred postavitvijo dobro preverili teren, da nas ne bi presenetila kaka razpoka sredi počitka. Večina odprav zato postavi tabor malo nižje na zatišnem skalnatem področju. Naslednji dan smo vstali ob treh. Naš spanec že zaradi višine in mraza ni bil kvaliteten.  Mraza iz premrlih udov nismo pregnali niti ob pričetku plezanja.

Vzpon se začne s prečenjem očitne razpoke, ki se razteza čez celo steno. Zaradi varnosti smo se na tem delu navezali, naprej pa sta plezanje navezana nadaljevala samo še Polona in Janez. Po razpoki sledi uživaško plezanje po stiroporastem snegu z lednimi vložki s stalno naklonino nekje med petdeset in sedemdeset stopinj. Zaradi rosenja v zadnjih dnevih se je na določenih mestih nahajalo malo pršiča, tako da si je bilo tam možno odpočiti meča. Stena je sicer dovolj strma, da se je večino novega snega splazilo in ni bilo večjih ovir kljub slabemu vremenu v preteklih dnevih. Trije nenavezani  smo napredovali zelo hitro in že ob 13. uri dosegli vrh. Na vrhnjem delu, potem ko se strmi del smeri konča, smo se ponovno morali navezati, saj je to področje razgibano in posuto z razpokami.

Sestopili smo po normalni smeri, ki smo jo morali pričeti s spustom po vrvi. Krajši skok takoj po vrhu je možno tudi preplezati, vendar je potrebno natančno poznati pot, ker je večji del skoka previsen. V zadnjih štirinajstih dnevih smo bili prva odprava, ki je prispela na vrh, zato sledi sestopa po normalki niso bile vidne in smo se morali poslužiti spusta po vrvi.  Po našem spustu je na vrh po normalni smeri prispela avstrijska naveza in nam tako dobro označila pot tako na vrh kot tudi v tabor. Zaradi novozapadlega snega in zelo razgibanega razpokanega področja je bil sestop kar zahteven.

Žal pa se je pri sestopu zgodila nesreča. Polona se je ponesrečila, ker se ji med spustom po vrvi izpulila snežna sablja. Z Lukom in Anžetom smo bili že v višinskem taboru, ko nas je Janez obvestil o nesreči. Odločili smo se, da bosta šla Luka in Anže naproti Janezu, sam pa sem še isti dan sestopil v dolino, obvestil Ako in poizkušal organizirati reševalno akcijo. Naslednji dan so italijanski alpinisti, ki so ravno takrat domovali v koči v baznem taboru, velikodušno priskočili na pomoč in na nosilih prenesli Polono v bazni tabor. Pot po dolini je nadaljevala z ježo na konjskem hrbtu.

Kljub nesreči pa smo z dosežkom zelo zadovoljni, saj smo izpolnili glavni cilj odprave  tj. osvojitev šesttisočaka in preplezati eno od zahtevnejših smeri. Zadovoljni smo po vrnitvi v dolino začeli iskati nove cilje, ki bi jih lahko še uresničili do konca odprave. Sam sem se zaradi zdravstvenih težav odločil za malo bolj avanturistično pot po Peruju, medtem ko sta Anže in Luka splezala še na eno najlepših gora Alpamayo (glej njun opis spodaj). Aka in Janez sta poskušala priti na enega od lažje dostopnih šesttisočakov - Copo, vendar sta ravno tako  predčasno končala z vzponom zaradi Akinih zdravstvenih težav. Copa je sicer položnejši vrh vendar  poln  razpok, tako da je tudi vzpon na ta vrh lahko zelo nevaren.

Borut Janša

Nekaterim v pomoč ali pa zgolj kot zanimivost pa še seznam opreme odprave: 

Obutev:

višinski čevlji (priporočljiva plastika)

čevlji za dostope

natikači

plezalke (za bolderiranje)

Obleka:

ledeniška sončna očala (rezervna očala)

tople rokavice s protektorji (kuhana volna)

tanjše rokavice

podkapa

topla kapa

kapa proti soncu

gamaše

gore-tex ali softshell hlače

pohodne hlače

termo podhlače

2-3 para pulijev oziroma puloverjev

gore-tex ali softshell jakna z velurjem

puhovka

2 termo nogavice

več parov treking in drugih nogavic

več parov aktivnega spodnjega perila

aktivne majice z dolgimi rokavi

Plezalna oprema

plezalni pas

čelada

dereze

2 cepina

rezervni okel za cepin

snežna lopata (za pripravo višinskega tabora)

pohodne palice

čelka (rezervne baterije)

zimski plezalni nahrbtnik

bivak vreča

dvojna vrv (polovička na osebo)

reverso

3 skalni klini

3 ledni vijaki

2 snežni sablji

5 dolgih kompletov

3 matičarke

2 gurtni

3 prusiki

alu folija

prva pomoč

Higiena:

potovalna brisača

pribor za osebno  higieno

zaščitna šminka proti soncu

zaščitna krema proti soncu

pribor za šivanje

rezervne vezalke

različna zdravila (aspirin za redčenje krvi)

energijske ploščice in vitamini

Bivalna oprema:

puhasta spalna vreča

nagubana podloga za pod spalno vrečo (npr. thermarest Z Lite)

armafleks ozirom dodatna podloga (ni nujno)

transportna vreča (prasica)

ključavnica

šotor (eden za dve osebi)

višinski šotor (eden lahko za tri osebe)

gorilnik na bencin in plin (plinskih bombic ne smeš nositi na letalo, v Peruju so drage)

več posod za pripravo hrane in držalo za posodo

krožnik, skodelica, jedilni pribor

nož

termovka

čutara

vžigalnik/vžigalice

Pripomočki:

vodniki za Cordilero Blanco

zemljevid za Cordillero Blanco

karton cepljena proti rumeni mrzlici

potni list in kopija potnega lista

zavarovanje za reševanje v visokogorju (priporočljivo alpenverein, v Peruju ni organizirane službe za reševanje, zato mora biti za to poskrbljeno v okviru zavarovanja)

silvertape

walky-talky

knjige in revije

fotoaparat

telefon s predvajalnikom glasbe in GPS-om

izvijači, ključi

Ekipa odprave Peru 2009


Razvaline ene najstarejših indijanskih civilizacij Chavin


Jezero Churup


Bazni tabor v dolini Ishince


Življenje v baznem taboru


Pogled na ledeniško moreno, zadaj levo Tocllaraju


Pogled na Urus


Na vrhu Urusa


Ishinca s pogledom na ledeniško jezero


Na vrhu Ishince


Na vrhu Ishince


Do vrha naloženi pred odhodom na Tocllaraju


Počitek in pogled na Tocllaraju


Tocllaraju z značilno ledeniško razpoko


Višinski tabor


Prehod čez značilno ledeniško razpoko


Plezanje po strmem delu smeri


V smeri


Naklonina smeri od 50 do 70 stopinj


Že skoraj na vrhu


Reševanje Polone


Luka in Alpamaya


Luka in Anže na vrhu Alpamaye