Odprava Swargarohini

ZGODBI NA POT

Odprava v tem zapisu ni predstavljena v celoti. Zapisane so nekatere zgodbice, katere je avtor želel zapisati. V zgodbah avtor sam ni glavni junak, lahko tudi, da sploh ni vpleten. S tem si ne pustite zmesti misli, ampak lepo sproščeno uživajte v zgodbah, ki vas popeljejo nekam v daljni svet.

Napisali smo uradno poročilo, katero bo kmalu objavljeno. Tam boste lahko bolj urejeno in uradno prebrali o sami odpravi.
Srečno!

 

UVERTURA IN ZGODBA PRVEGA PLEZALNEGA DNE

Konec poletja, ki je bilo bolj klavrno in gnilo, skratka za plezanje nič kaj primerno, smo se odpravili v Indijsko Himalajo, njeno predgorje. To je ravno čas, ko pri šolarjih prvo navdušenje začne popuščati in se začenja učenje. Študentje pa uživajo ali se sekirajo, saj je to čas pred začetkom semestra in po koncu jesenskega izpitnega obdobja brez izpitov in podobnih obveznosti.
Tak čas smo se mi odpravili na odpravo, malce neklasični za večino odprav (gledano kvantitetno), vendar pa zelo klasično v avanturističnem smislu. Kaj si pod to besedo predstavljate je vaša stvar, za nas pa je to pomenilo nekako takole: slika gore na katero nameravamo plezati, ta slika je iz 80-ih, črno bela in slabe kvalitete. Slik dolin in okoliških vrhov, ledenikov,… nimamo. Imamo pa močno voljo, kup opreme (ki jo na koncu, večine niti ne potrebujemo) in dobro prijateljstvo, ki se še utrdi. Moramo omeniti, da povsem klasična tudi ni, saj smo pošpegali v dolino s pomočjo “Google Earth”, ki pa je bolj za dražiti ljudi, kot pa v pomoč. Na njem vidiš ali je sneg ali ne, serake pa bolj težko določiš.
Po dveh letih pristanemo v Delhiju, po enem dnevu urejanje birokracije in nakupov, sledita dva dneva in pol vožnje do Talluke in po dveh dnevih in pol prispemo do baznega tabora. Vzdušje se izboljšuje z bližanjem bazi. V Delhiju sproščeno in veselo saj smo le “ušli” iz vsakdana, tja kamor smo želeli. Zabavamo se na račun grožnje prebavnih težav in vsak pri sebi upamo, da nas to res ne bi doletelo sedaj, pred odpravo, raje na koncu, pa četudi driskamo nekaj dni skup (še raje pa sploh ne). Že prvega dne, ko začenjamo s hojo, uživamo v džunglasti pokrajini, zamahovljenih kamnih, divji reki, strmih bregovih, vmes pa živopisani ptiči in hrupno petje s katerim se oglašajo. Tretji dan hoje, katerega prispemo v Bazni tabor, smo zelo neučakani. Vse nas zanima in že skoraj malce skrbi, kako bo videti stena? Ali bo snežena? Strma? Sploh preplezljiva? Serak? Monolitna skala? Dva iz skupine odideta naprej, da bi določila in izbrala prostor za bazo. Eden izmed njiju zakorači previsoko in se zgublja v visoki travi, išče prehode med balvani, grmičevjem, preko strmih grap, ki sekajo pobočje in brezpotju, tako da na koncu prispe šele z zadnjimi nosači do točke srečanja. Drugi pa navkljub, da je lahek in brez nahrbtnika, do konca etape, komaj ujame nosače, ki so začeli 20 min prej. Vmes se je seveda še zgubljal po moreni (balvani, močvirje, drevesa). Nosače prehiti še preden se oni ustavijo (na srečo) in razglasijo konec etape! Pa kako konec etape jebemti! Na karti in zemljevidih smo narisali točno mesto, to je še 2km naprej, ne me jebat zdej! Drugi hiti naprej v klanec in se dela, da ne sliši žvižgov nosačev, katere je prej prehitel. Ignorira jih saj mu drugega ne ostane. Sedaj je hiter, hodi po razdrapanem grebenu na robu morene in opazuje ledenik pod seboj, ter na drugo stran kjer se raztezajo bolj prijazni travnati grebeni. Preči z grebena na greben dokler ne pride pod vznožje gora, ki se pnejo nad njim. Ogleduje si južne stene bolj na hitro, več časa pa si vzame za severno steno, ki se skriva za grebenom.
Pride na travnato ravnico pod travnatimi južnimi pobočji gora, zdi se mu, da bo tu baza. A zaenkrat je še prerano razglašati o tem. Pogledati mora še, če je kje višje boljši prostor, saj bi vsak meter višje in bližje želene stene olajšal hojo in izboljšal razgled. Ko po kakšnih 30 min prisopiha na vrh grebena s katerega ima zadovoljiv pogled na severno steno. (firbec ga je gnal) in vidi, da bolj primernega mesta za bivak kot spodaj ne bo! Poslika na hitro in na veliko, ter odhiti navzdol. Ko je prišel do nahrbtnika, ki ga je pustil na primernem mestu za bivak, se je narahlo oddahnil premeril prostor in bil sam pri sebi zadovoljen, edino skrbelo ga je počasi kje neki drugi hodijo, saj bi morali biti že pri njem, zato odhiti naprej! Ko se mu odpre pogled na spodnjo ravnico, tudi mikavno, a brez potočka in zato povsem neprimerno za bivanje, vidi ogromno gručo zbranih ljudi. Ni mu preveč všeč, zato se kar se da pohiti, že skoraj teče.
Stanje je tako, da so nekateri nosači že odšli v dolino, saj so drugega čakali kakšno uro. Večina nosačev pa bo tudi odšla v dolino, le še čakajo na primerni trenutek. Sami pri sebi se malce jezimo na agencijo, saj so nas prejšnji dan hoteli odpeljati v povsem drugo dolino in ko smo jim končno s papirji v roki pokazali za mesto kamor smo dogovorjeni, da gremo niso mogli drugače, kot da smo tja pač šli. Sedaj pa še to, da nosači nočejo naprej, no na to smo bili malo pripravljeni, kljub temu je del tega še zmeraj kriva agencija. Radi bi se pogajali pa tudi vodja nosačev ne zna angleško, tako smo primorani pristati na pogoje katere nam pač dajo. Plačilo dodatnega dne za tri četrt ure nošnje. Tudi to je del igre, tako pač je!
Dogovora nismo povsem razumeli, kot smo razumeli ceno in na koncu so ta in naslednji dan trije nosači, ki so se javili nosili robo. Nekatere izmed transportnih vreč smo popoldan istega dne, nesli tudi sami, saj smo imeli notri spalne vreči in podobne reči. Poleg tega nismo mogli gledati presuhih nosačev, kako se trudijo in grizejo kolena v klanec (kljub temu, da smo jim dobro plačali. Ljudje smo tudi čudni).
Akcija se je začela že prejšnji dan, ko smo kar nekaj ur preživeli s plezanjem balvanov. To je bilo etapo pred bazo. Nato pa naslednji dan v bazi, ko smo delali ogledno turo, počivali in se navajali na višino.
Dan zatem smo se (pre)zgodaj zjutraj odpravili proti snežnem sedlu, katerega se vidi iz baze. Nekateri smo že kmalu iz baze vlekli z jeziki po tleh. Kmalu za tem bruhali, ipd. A to so le prijetne stvari povezane z aklimatizacijo, zelo zgodnjo uro in prasicami na hrbtu, katerih smo bili proti koncu odprave veliko bolj vajeni, kot na začetku 🙂 ).
Spodbujanje in rahlo jebanje (besedno hecanje sotrpina) je prijalo in nam dajalo nov zagon. Alpinisti smo čudna bitja! Tako smo z vmesnimi pavzami in krajšimi postanki za nabiranje sape, vsi prišli do sedla (4900 m.n.v.).
Iz pogleda iz baze smo se nadejali, da bo sedlo široko in lepo za spanje. Ko smo stali na njem nismo bili več tega mnenja, bil je oster in premajhen za postavitev šotora. Nižje je bil velik ploščat balvan pod vznožjem katerega smo uredili prostor za dva šotora. Da se ti dan med aklimatizacijo ne vleče preveč, greš lahko že takoj spat ali pa kaj počneš, kot npr.: izboljšuješ prostor za šotor, slikaš, rešuješ sudoku, kuhaš, bereš knjigo ali kakšne sestavine vsebujejo tvoji obroki, poslušaš glasbo ali pa se na dolgo in široko pogovarjaš o vsem mogočem, po možnosti še malo zafilozofiraš in kmalu lahko nastane burna debata vseh prisotnih. Čas običajno hitro mine, seveda če nimaš težav z višino. Če pa imaš to, potem si ga najebal. Ležiš kot klada v šotoru, na katerega sonce neusmiljeno pripeka, da si lahko tudi samo v gatah, počutje je slabo ne moreš ne piti ne jesti. Menjava položaja ti povzroča neprijetno obračanje želodca, … Ni važno kako dolgo traja, važno pa je da se dobro aklimatiziraš, ker potem si lahko dokaj brez skrbi.
Po nekaterim prijetni noči, drugim ne toliko, ker smo spali dobesedno kot sardine, (ti novodobni šotori, ki so namenjeni dvema osebama, so brez predprostora in so “light and fast”, so zelo zadovoljni, kadar se vanje nabašejo trije odrasli alpinisti. Nahrbtnike in vso ostalo robo pustijo zunaj. Spi se po principu noge, glava, noge, saj se drugače sploh ne bi spravili noter. ) nas je zbudilo sonce na katerega smo čakali, nekateri celo noč, drugi zgolj nekaj ur proti jutru. Uživamo na sončku in se grejemo. Nori pogledi nam pravijo, da smo v Himalaji, saj drugače človek težko ve kje se nahaja, ko zjutraj ves poklapan in malce premražen vstane.
Štirje se odpravimo proti gori, ki je gledano iz smeri prihoda, na desni strani sedla. Začnemo po grebenu, kjer nas lahki prehodi med očarljivimi velikimi rumenimi mahovi in skalnimi policami privedejo na gruščnato pobočje. Prečimo čezenj do vstopa v zajedo na desni strani stebra. Odlični prijemi (III) vabijo nasmeh na usta, vendar pa zahtevajo veliko mero previdnosti, saj so skale kar precej naložene. Višje gori se navežemo, postane strmo in nad nami se bočijo previsi in strehe. Obidemo jih po levi in v prečenju iščemo najlažje prehode. Težave še vseeno dosežejo zgornjo V stopnjo, vendar je to z odličnim varovanjem pravi užitek. V enem raztežaju priplezamo na vrh (sestavljata ga dve špici ena poleg druge, visoki okoli 5100 m.n.v.). Počivamo, gledamo, uživamo in jemo. Nato skoraj pol ure iščemo mesto za spust, ki ga na koncu odlikuje odlična izpostavljenost s šusom 60m, da ravno prideš do dna z enim spustom po vrvi. Na začetku se spuščamo vsi rahlo posrani, saj se je treba najprej po rokah spustiti do centra, ki je že v previsu, da ti prime bremza in varovalo. Drugače bi bilo sidrišče že težko izdelati. Po prijetnem spustu in še kratki hoji prispemo nazaj v tabor. Dva se zaradi ne najboljšega počutja odpravita navzdol, ostali trije pa ostanejo še eno noč.

ZGODBA SONČNEGA JUTRA, NA NEKEM SEDLU V HIMALAJI

Poležavanje v šotoru, ko posije sonce vanj je nekaj najneprijetnejšega. Ledeni kristalčki, ki so ponoči pokrili palice šotora in šotorska krila, s tanko plastjo zmrznjene vlage, se na osončeni strani hitro začnejo taliti in v šotor prinesejo vodne kapljice. Potem, ko se kobacaš ven preko dveh kolegov in (ne)namenoma z nogo zatakneš ob vrata in pri tem napneš cel šotor, da se ta v naslednjem trenutku osvobodi vodnih kapljic in zmrznjenih snežnih kristalov, to je za tvoja “kolega” zares nekaj nepozabnega :).
Ko preskočimo uvod in prestavimo vse tri osebke na plano, kjer sonce sije in ura teče, se ti bašejo s dehidrirano hrano, topijo sneg in delajo vrelo vodo, med tem nase zlagajo opremo in hitijo, ker sedaj ko je sonce na nebu se pa že mudi. Še ne 10 min nazaj so vsi trije ležali kot bi imeli čas do konca sveta! Čudna so pota človekova.
Po dobre tri četrt ure se odpravijo. Eden po eden, kakor je pač kdo pripravljen. Vrstni red se spreminja saj ima vsak svoj tempo hoje, tako da se vseskozi menjajo v vodstvu. Počasi napredujejo najprej na sedlo, nato po snežišču do skalnega prehoda in čezenj na novo snežišče do snežnega jezika, ki se vije globoko v skalno pregrado. Iščejo prehode zdaj čez skalo zdaj čez sneg. Od časa do časa se čez skalne dele tudi kobacajo eni bolj štorasto drugi manj. Kramljajo med seboj, predvsem o lepoti, o gorah ki jih vidijo naokoli, ledenikih zanimivih oblik, vrhovih kjer speljejo namišljeno linijo in govorijo o tem kakšna se jim zdi. Skratka vse skupaj nič pomembnega, oni pa, … kot da so v transu. Zasanjani, na smeh jim gre, globoko v sebi pa mirni, srečni in veseli. Edino kar morda koga od njih še razjeda (čeprav ne preveč) je kaj bo naprej. To so avanturisti, sklepajo da nihče pred njimi tu še ni hodil (Ne, ne počutijo se kot prvi astronavt, ki je, če je, stopil na Luno. Ta njihova pustolovščina je precej bolj zanimiva 🙂 ) in tako iz metra v meter ne vedo kaj jih čaka naprej. So odlični sanjači, saj še med hojo v bistvu vseskozi nekaj sanjajo.
Počasi so prišli na snežni jezik višje (nad skalnimi skoki), nad njimi vidijo zajedo v skali čez katero teče majčken potoček. Smejijo se saj ni ravno običajno, da plezaš po zajedi s potočkom 🙂
Pridejo na zadnje snežišče, odločajo se ali bi šli levo ali desno ali pa kar naravnost. Levo prvo prečrtajo, saj ne vedo kako je, tukaj pa situacijo vidijo. Srednja je videti težavna in zaradi običajnega popoldanskega poslabšanja raje izberejo lažjo varianto. Do vstopa v smer jih loči strma hoja v križih, dokler ne pridejo na skale pod zajedo. Tu se na hitro odpočijejo oblečejo in pripravijo potrebno opremo. Zelo hitro se obračajo in tako prvi že pleza, drugi se oblači in varuje, tretji pa slika ipd. Prvi raztežaj jih pričaka z odprtimi rokami, lepa položna zajeda na začetku omogoča plezanje skoraj brez rok, čeprav ni tako položna kot bi človek mislil! Na koncu polnega raztežaja se skala postavi pokonci, pojavijo pa se kamenčki in kamni vdelani v steno, čudovito. Kljub vsemu so raje zelo previdni z njimi saj tu ni še nihče plezal in mimogrede ti kakšen nebodigatreba kamenček ostane v presenečeni dlani ali pa je že pod steno. Raztežaj prvi od plezalne trojice kljub prečudovitim razpokam, torej odličnim možnostim za varovanje z metulji in zatiči, konča s klasičnim sidriščem iz enega profilnega klina in metulja. Klin kar ni in ni hotel iti notri, zahteval je res veliko truda saj je bila skala zares kompaktna, poč pa tanka. Nimaš kaj, še v Indiji ne pozabiš pravila, da štant mora biti pa zares dober. In bolj kot klinu, ki visoko poje med tem, ko se ti matraš z njim, da ti teče znoj le redko kateri stvari tako zaupaš!
Druga dva sta bila “hitro”(kolikor jima je sapa na taki višini to dopuščala- se pravi ne tako hitro) za njim. Zamenjajo se v vodvstu in drugi najprej zapleza v položen, nato pa strm in kompakten raz. Na začetku bi skoraj lahko pretiraval z varovanjem toliko možnosti se mu je ponujalo, kasneje ko pa se je raz postavil pokonci in je drugi še pred tem to opazil, pa si je dal duška in namestil raje kar dve dobri varovali, tako za rezervo in dobro psiho. Raz je bil rahlo mahnat in rahlo luskast in ne tako rahlo strm. Zahteval je kar nekaj previdnosti od drugega, kljub temu pa je bil hitro čez. Nato se mu je odpiralo več poti, prva je vodila prečno levo po izpostavljenih strmih ploščah, ki jih na vsake toliko prekinjajo navpične poči. Poči so bile videti odlične, a kaj ko je bilo med njimi tudi do 5 m brez možnosti varovanja in z ne najboljšo skalo (luske). Druga verjetno lažja, katero so seveda tudi izbrali, jih je vodila prečno desno za vrhom- tehnično prosto plezanje, kjer se s pridom uporablja tehnika gibanja in postavljanja nog, rok pa skorajda ne rabiš. Drugi je potreboval kar nekaj časa, da se je odločil za varianto. Res je malo počasen pri odločitvah in to kar srka čas. Urejanje sidrišča pa je poglavje zase, omenjeni plezalec si je z njim vzel toliko časa da je bilo joj. No, ampak navsezadnje je naredil dobrega in varnega, to pa je tudi bistveno. Pri tem je povezal slabega frend, dva dobra klina in še dobrega frenda za povrh. Saj bi lahko uporabil le dve dobri varovali, ampak kaj ko človek običajno začne s slabim, potem dodaja boljše in na koncu slabih ne more več odstraniti. Varovališče je bilo dobro, en klin so pustili notri, ker ga na koncu niso mogli odstraniti.
Varovališče je bilo od vrha oddaljeno le še 3m. Vrh, ki je oster kot britev, da nanj v nobenem primeru ne moreš stopiti in omogoča kvečjemu jahanje, pa še to če rit tiščiš malo skupaj, tako zaradi varnosti. Eden po eden so se pofočkali na vrhu, nato pa z enim spustom spustili na zadnje snežišče. Preoblečejo in preobujejo se, nato pa oddričajo do podna,… Ne ne to bi bila pravljica. Tu pa počasi sestopajo, skalni odstavek katerega so se prej navezali, preplezajo nenavezani navzdol, saj ni več kot III+, na koncu pa naredijo še en poln spust in pridejo do sedla. Veseli, izmučeni, in ne debeli 🙂
Pospravijo šotore, skuhajo dehidrirano hrano in že ko so mislili, da imajo tri obroke in se bodo mastili, odkrijejo, da je eden izmed njih lažno poln, ker v sebi skriva prejšnje vrečke- smeti. Torej ostane le še dva. Od preostalih dve je eden zares odličen. Skrbno ga kolega pripravljata in na koncu, ko vodo že vlijeta vanj- sanjata o dobrem okusu v ustih, ga eden izmed njiju prime, malo zatesni in obrne na glavo, da bo res dobro premešano, saj suh ni ravno dober. Seveda se zgodi to kar pričakujete 🙂 dobra polovica vrečke se zlije po skalah. Niso se sekirali, saj so bili preveč utrujeni za jezo in ostale podobne dobrote “civiliziranega” sveta. Smejali so se in kar niso mogli verjeti, srečni so bili. In tako so prvič v življenju jedli testenine s štirimi siri z granitnih krožnikov – skal 🙂 So bile pa testenine vsaj dobro zmešane 🙂
Nedolgo po tej pripetiji se napotijo proti dolini, ura že kaže okoli 4 h popoldan, do noči pa imajo še dobre 3h. Vrhnji del po snegu hitro prehodijo in ne daleč pred koncem snežišča jih (kot se to večkrat zgodi) neprijetno preseneti leteči balvan (flying boulder), ki se po začetnem odboju od skal razleti na več večjih skal ki letijo njim naproti. Na srečo ga dovolj zgodaj opazijo in glavna vpadnica ni v njihovi smeri. Kljub temu nekaj kamnov za velikost pesti še vedno frči tam naokoli, zato se pridno sklonijo pod večjo skalo in čakajo da mine. Vsi so brez poškodb. Gredno naprej in od sedaj naprej veliko pogosteje gledajo nazaj kot prej. Dvema izmed naveze se je to letos že primerilo pri plezanju v slovenskih gorah. Kjer ju je pri sestopu po sredini majhne grape presenetil leteča skala. Za njo seveda ni bilo nobene več, Murfy seveda 🙂
Tudi tukaj ni bilo nobene več, so bili pa skoraj že na ledeniku. Kljub temu pa so opazovali ogromna razrahljana območja brez rastja, kamor so po njihovem mnenju prileteli veliki balvani. Presenečeni in zgroženi so gledali kako nizko in v kakšnih presledkih so se pojavljala ta območja. Niso bili preveč zgovorni. Ne samo zaradi tega, temveč tudi zaradi utrujenosti. Pot čez moreno jih utrujene ne zabava, vseskozi prečijo in drsijo navzdol, ni stabilnih stopinj in vse drsi. Iščejo pot s čim bolj konstantnim spustom, v drugih premerih jih pot vodi običajno spet navzgor. Ko prispejo do reke se dva izmed trojice odločita, da sigurno ne gresta po smeri prihoda in odkorakata čez prostrano in dokaj plitvo reko. Tretji jima ne verjame in si reče, saj tako daleč pa spet ne more biti. Hodi se spotika čez drseče kamenje. Nevarno se je potikati sam po takem območju. Ne zaradi nevarnosti padajočega kamenja ali snežnega leoparda, katerega sledi so pred nekaj dnevi videli v mivki, ampak zaradi morebitnega zdrsa, posledično zloma noge ali podobnih reči. Po dolgem prečenju dobre pol ure, vzdolž reke končno prispe do mesta kjer reka ponikne in odkoraka čez skale na drugo pobočje. Čez kamniti naravni most kjer voda pod njim zares buči, je kar grozljivo hoditi. Taka ogromna moč vode, čeprav veš, da prav nikamor ne moreš pasti, pa te je kljub temu strah. Zanimivo. Navzgor in navzdol pa zopet navzgor, dokler fant ni zares utrujen nekaj tudi zaradi nenehne pozornosti, da mu ne spodrsne, največ pa zaradi raziskovanje novega vrha in sestopa s težkim ruzakom. Ko že misli da je v bazi, ne vidi šotorov. Prva misel ki mu šine v glavo je: “Pa ja nisem šel predaleč!” Začne se spraševati, vendar hitro pride do sklepa da tako dolgo pa vseeno ni hodil. Kljub temu njegov korak ni tako gotov, ko stopa naprej. Le počasi se vleče naprej, moker je že tako ali tako, energije pa nima več toliko da bi kar skakal z njo naokoli.
Z drugima dvema je enako. Vleče se pot, vmes je še začelo najprej rositi nato rahlo deževati in pri tem na srečo ostane. Pred nočjo prispeta v bazo, utrujena in vesela. Pričakata ju prijatelja in zvezni oficir, ter kuhar in pomočnik (Hierarhije se v Indiji držijo, to mi ni pisano na kožo, zato se bom naprej tega izogibal). Dobita čaj in piškote 🙂 mmm, to pa zares paše. Kmalu pride tudi tretji, z glavo ki gleda v tla in veselim nasmehom. Zadihan, kljub temu da hodi po ravnini in je že malo navajen na to višino. Veseli so da bodo lahko pošteeeno odpočili. Ko pride večerja kuhar ne špara s hrano in tega so fantje veseli. Jedo in pijejo sladek indijski črni čaj, vmes pa še kakšen požirek Whiskeya za zdravje in prvo turo. Ko se dobro pomenijo in nasmejijo, pa črnemu čaju navkljub kar padejo v spalke :). Ta večer jim ni preveč mar za higieno in ostale pritikline civilizacije (dolgoročne naložbe ipd.), briga jih le postelja in spanje. Jutri bo čas za take stvari. To je ta čudovita lahkost bivanja. Seveda pa kljub temu, da so po večerji, kateri izmed njih pomisli še tik pred spanjem.. Hmmm, le kaj bo jutri zjutraj dobrega za zajtrk, me prav zanima… Ali pa le kaj počnejo naše cvetke marjetke v Sloveniji. In z lepimi mislimi zaspi v novo doživetje.

PRIJETNA DOGODIVŠČINA SOPLEZALCEV

Zbudiva se na bivaku, sonca še dolgo ne bo, pa vsaj ivje ne bo letu na naju, čeprav je zunaj mrzlo kot pes. Počasi in otrdelo si zbrcava iz šotora skuhava čaj pojeva obrok in gas v hrib.
Včeraj sva po kosilu ležerno pririnila do prostora za bivak si ga v miru izbrala na grebenu sredi hudournika. Ko se že dobro uleževa in narahlo zatisneva očesi naju prebudi … PIZDA!!! Letiva ven kolikor hitro moreva in za skalo, … Ne mislim, da sva le skrila glavo pod roke in tiho čakala kaj bo. Ogromen leteči balvan (flying boelder) nama je tako začinil umirjeno himalajsko popoldne. Pa že tako lepo sva popoldan uredila prostor, spodaj večje skale, višje manjše na vrhu še malo zapeglala z prstjo in je bilo superca, dokler je trajalo.
Prestaviva šotor v soju svetilk pod zavetje skalne stene na robu hudournika. Kljub fizikalnim pravilom, ki mirijo glavo se ta le počasi umirja in hladi. Po tem pretresu sva budna še dolgo v noč.
Na začetku lažje plezanje, kjer hitro napredujeva, od časa do časa se celo razveževa in preplezava do 200 m lažjega plezanja. Ko tako že prijetno zakorakava v sončno dopoldne kakih 300-400 n.m.m. naju pričaka prijetno presenečenje. Sneg, tu bova hitro čez, bi si v normalnih razmerah dejala, tako pa v nizkih čevljih in z enim cepinom bolj borbava kot pa uživava. Seveda sva se bila navezana, kakopak! Tako prideva čez snežno rampo do skalnega prehoda oz. zapore, ki se pne nad nama. Pizda je pokonc. Ja nimaš kj, greva bl desno kjer je laži. Izbirava lažje prehode (še zmer je treba lest tja do V), tko da fletno migava 🙂 še sonček sije in čas prijetno mineva.
Ostali trije majmuni se pasejo po travah, kjer bi pastir loh ovce pasu, no ja bl gorske ovce, navadne bi se vse pobile. Tak je bil včeraj njihov dostop, dons pa že rinejo po podrtiji.
Prideva na nakazan greben, poč in najlažji prehod naju tu zapelje v levo. Plezava kar nekaj raztežajev prečke, dokler se spet ne usmeri proti vrhu. Uživava v pravem granitnem plezanju, kompaktna skala, strmo, nekje na višini, tako da ti sončna očala ne uidejo iz potrebnega repertoarja opreme. Malo še pobliskavajo sončni odboji od ledenikov tam spodaj. Pa fredi, ki kar grizejo v poke, tok lepo notr pašejo.
No baševa se lepo počasi, dokler ne pride mesto, ki nama da misliti! Frend ne gre notr je preširok, gor se kaže, da je malo lažje, oprimkov pa v poki nobenih. Ne vem, ne vem kaj bo tole. No nekaj bova že če sva tolk visok pririnila.
Ostali trije glumci so se v tem časi že pofočkali na vrhu, na katerega so šli spet eden po eden, kot bi bila to kakšna fora. Ne vem v čem je štos!
Zberem se, združim moči in zataknem komolec v poč, drugače ne bo šlo. Noge spravim na stop, zadiham, ker smo že na 5-tih jurjih, z drugo roko se oprem v poč, premaknem noge še malo višje, prestavim roki in izplezam v lažji svet. Sedaj bo pa šlo do vrha, videti je lažje. Še malo poplezavanja in prideva na vrh, na katerega drugi strani je snega za izvoz.
No vriskava in tuliva, da nama glasilke kar prasketajo.
Kasneje sva izvedela točno uro prihoda na vrh. L.O. oziroma Ragu (zvezni oficir) naju je ves čas plezanja opazoval z zoom scope-om. Še na vrhu naju je videl ter zapisal čas.
Naju pa čaka dolga serija spustov po smeri vzpona. K sreči se da dosti sidrišč za spust izdelati na roglje, da nama ne gre oprema po nepotrebnem.
Prideva zadnja, ostali trije so že v bazi. Pridejo nama na proti in se delajo vljudne, češ a Vama nesemo ruzake. Ma kurc vs gleda, če sm ga do sm prnesu, ga bom pa tut do baze, pa magar če crknem! Smejimo se 🙂 Popušal pa namo!
Ostali trije so bili tudi uspešni!
Večer preživimo ob dolgem in sproščenem pogovori, pitju preostalega ruma, ki ni najboljši, ampak vseeno paše 🙂 Odpravimo se spat nekaj ur kasneje kot običajno.

POSLOVILNI POZDRAV

Tretjič na potovanju se nahajam v Delhiju. Počasi hodim proti hostlu nekje sredi popoldneva, vroče je kot pri norcih. Vlečem se kot difuzna megla, samo še čakam, da se zvalim notr na sedeže v klimatizirani avli in počijem, saj sva danes le dnevna migranta v Delhiju in ker sva pustila robo v hostlu med tem, ko sva bila midva naokoli po Indiji. Nekdo me zmoti malo pred hostlom iz mojega mirega sanjanja. Pizda pa ne me jebat, spet je en navalil name. Itak se nas belce tu v Indiji vidi iz aviona (tako se počutiš), sploh se nikamor ne moreš skrit! Polhn kufr vs mam že, s telimi svojimi vljudnimi frazami Hey mister, How are you today, Where are you from, pa itak nobenga ne briga, ne kdo si, ne iz kje si. Briga jih sam tvoj ficek, ki jim ga boš dal v zameno za eno stvar, ki je sploh ne rabiš. NE DA SE MI. Pritisnem tipko ignore in grem dalje! On še kr nekaj dere, zgleda da hodi za mano. Še enkrat pritisnem tipko IGNORE. Čak a prov slišim, a se res dere Luka??? Neee, sj to ne more bit, to je zihr mene z enim belcem zamešal, zdej men kokr Luka (Ej js nisem Luka). Spet se dere Luka, js ga pa še kr ignoriram, ker se mi res ne da. Bo že nehal. Pa ni, sledi mi še naprej, pa si rečem, pizda ta je pa res vztrajen, pa grem dalje, bo že nehal. On še kr kliče Luka, hey Luka,… Dobr, dobr si rečem in upočasnim svoj počasni korak, ker zdej pa že res enih 100 m za mano hodi in se dere, to ni mogu zamešat al pa da bi me kr tko hotu nadlegovat. Tok žilavi podavad niso! No pa vržem par običajnih fraz, How are you, What is your name, pa me malo čudno gleda, kot da ne bi hotu odgovarjat. Pa češ, zakaj ga to sprašujem. No potem le prideva na bistvo. Prašam ga pa zakaj Luka, pa pravi da smo bili mi tukaj z njim in da se spomni Luka, Evropejca z blond lasmi in dredi. In da sm biu js tut zraven. A res, js se nč ne spomnim. Pa rekel je da nam je dal številko in da ga bomo poklicali. Kaj? Tema? Tut tega se ne spomnim, prašam kdo ti je to rekel? Luka the guy z dredi. A res? Še malo debatirava in prideva do tega. Da ko smo prvi dan prišli iz gora v Delhi smo mi tko itak šli najprej na pico, pir in whiskey. Tam so kmalu zaprli tko da so nam dali za seboj v vrečko, nekaj pirov in whyskey pa gremo (Liquer store-i so bli že prej zaprti – zato smo vzeli na zalogo). Pa ga šetamo po ulici nikjer nobenga. Čudno še prej je bil cel kaos tu na ulici, še neke njihove praznike so imeli in je bilo v eno smer zaprto – torej dva prometna pas le za veliko ljudi in traktorje, ki so za sabo vlekli prikolice, na njih pa njihova božanstva. Zdej pa nikjer nobenga. Gremo malo gori doli in se nekje ustavimo, kjer je bila malo bolj široka ulica. Se usedemo v miru pijemo pa prideta dve mamici z otroki. Prosita za denar, na koncu vedno kdo od nas kaj da. Sedaj pa smo bili že malo brez, bolj netrezni in smo se pogovarjali. Kmalu sta šli, se mi zdi, da smo jim vseeno nekaj pustili, vendar ne veliko, ker veliko nismo imeli. Počasi se odpravimo domov, hodimo, tole bomo pa težko našli do doma… vse ulice so videti enake in zgubljeno gledamo, vsak gre pogledat v kakšeno ulico ali je tam prav ali ne. In vsem zgleda čisto tuje. Nobeden se ne spomni od kod smo prišli…
Nič bomo pa najeli riško, da nam vsaj pot pokaže, če že ne drugega. Težko smo našli rikšista, saj jih je večina že nehala voziti in tako se nas nabaše 5 na kolo obogega rikšista, ki potem niti speljati ni mogel. Seveda smo prej še barantali za ceno na mrtvo, a kljub temu se mi zdi da je dobro zaslužil. Speljati ni mogel, pa skočim dol ker sem biu primerno pijan in iz Himalaje poln moči, ki kar šprica, pa mu pomagam pa porinem in zgleda, da se je rikša nekam zataknila in bi jo skoraj prevrnil, moji refleksi oz. refleksi pijanega zelo počasni – kot crknen konj, so se že vsi drli name, da naj neham, js pa še kr tišim. Ok, ok. Sam mirno fantje.
Pripelje nas na končno točko, kjer nas odloži. Skočimo dol in nikomur ni jasno kje smo! Iščemo hotel ga ne najdemo in potem pizdimo kam nas je pripeljal. Pa tukej tko vse zgleda isto! Človk se tukej tko ne more znajdet. Malo se porazgubimo naokrog, vsak išče po svoje. Le dva delata družbo domačinoma. Pokličem še tretjega, ki ga vidim kako luta malo sem malo tja s slabim ravnotežjem in se pridruživa skupinici. Kmalu pride še četrti in smo tako vsi skupaj zbrani nekje na robu mirne ulice, nikjer nobenih ljudi, razen domačina, ki nam delata družbo. Spomnim se da smo nekaj kadili takrat, verjetno smo bili zato tako družno zbrani. Govorimo, Luka posebno veliko razlaga in se pogovarja z domačinoma. Ostali smo bolj otopeli in nismo preveč zgovorni. Nekako pridemo do hostla in pospimo.
Aha od tu se poznava, zdej mi je užgal. Dobr si si zapomnil Luka, ni kej! Aja ti si nam dal za kadit, no al pa smo mi tebi 🙂 ja seveda hello my friend 🙂 ah We sad that we will call you? No, no, we were to drunk! Yes. Probably you could see 🙂 I am sorry but I really do not remember anything! But yeah, it was nice!

 

ZA KONEC

Na koncu bi radi zapisali naše dosežke. Nekateri izmed njih so bili v zgodbah zajeti, nekateri zgolj omenjeni, nekateri pa še to ne.
Opravili smo pet prvenstvenih smeri na pet verjetno še neosvojenih vrhov nad 5.000 metri. Prikazane slike se navezujejo zgolj na zgodbe (zaradi omejenega števila slik).

Vzponi:

Vrh 5.200 m, ozebnik 50°, 600 m ter V+, 250 m (Mohorič, Zupin, Plut, Benkovič)
Vrh 5.380 m,ozebnik 50°, 600 m ter V+, 500 m (Zupin, Benkovič, Plut)
Vrh 5.150 m, V-, 500 m (Mohorič, Plut, Zupin)
Vrh 5.300 m, VI, 700 m (Hribernik, Benkovič)
Vrh 5.300 m, III+, 400 m (Plut, Zupin, Hribernik)

Zahvala za podporo odpravi Swaragarohini 1:

Komisija za alpinizem PZS
Gornik Avantura d.o.o.
Plut d.o.o.
MG Metal d.o.o.
AO Kranj
Rab
Black Diamond
Schoeller Textil

Napisal: Miha Zupin
Fotografirali: Rok Benkovič, Luka Plut, Miha Zupin

Dodaj odgovor