Kirgizistan 2008

Kirgizistan 2008

Območje:

Centralni Tjanšan (Nebeško gorovje), ledenik Južni Engliček
Trajenje: 23.7. do 26.8.08
Udeleženca: Andrej Magajne (AO Ljubljana Matica) in Tine Marenče (AO Kranj)

Na kratko o  Kirgizistanu in Tjanšanu

Kirgizistan je med vsemi državami na svetu najbolj oddaljena od svetovnih morij in oceanov. Je izrazito gorata država, saj kar 80% površja leži nad 1500 metri in slaba polovica nad 3000 metri nadmorske višine.

Večji del države zavzema Nebeško gorovje ali Tjanšan, na jugu pa sega v severni del gorovja Pamir. V obeh gorovjih se najvišji vrhovi vzpenjajo več kot 7000 metrov visoko. Najvišja vrhova Nebeškega gorovja sta 7439 metrov visoki Vrh zmage, ali Pik Pobeda (najbolj severno ležeči sedem tisočak na svetu) in 6995 metrov visoki Gospodar neba ali Han Tengri (leži na tromeji Kirgizistan-Kzahstan-Kitajska). Pneta se nad tretjim najdaljšim ledenikom na svetu, Južnim Enličkom, ki v dolžino meri 60 kilometrov.

Kirgizistan s pestro in neokrnjeno naravo ter z na tradicionalen način živečimi domačini, v zadnjih letih privablja vedno več turistov. Pomembni center hitro razvijajočega gorskega in kulturnega turizma je mesto Karakol (1700 m), ki leži ob jezeru Issy kul in predstavlja izhodišče za najvišje vrhove Nebeškega gorovja.
Vrh zmage in Han Tengri sta ena redkih sedemtisočakov na ozemlju nekdanje Sovjetske zveze. Tako ni čudno, da so ju sovjetski alpinisti nekdaj pogosto uporabljali kot vadišče za poznejše osvajanje najvišjih Himalajskih vrhov. Zato je že v sovjetskih časih pod obema vrhovoma nastalo več dobro organiziranih baznih taborov, oskrbovanih s stalnimi helikopterskimi leti. Prav ti tabori danes predstavljajo zelo pomembno osnovo za razvoj gorskega turizma na tem območju.
Pred razpadom Sovjetske zveze na to območje zahodni alpinisti in turisti niso imeli dostopa. Po razpadu velike države pa so tudi turisti iz razvitejših držav hitro odkrili turistične prednosti tega območja (cenovna dostopnost, udobje v baznih taborih in enostavna organizacija odprav) in začeli v večjem številu obiskovati gorovje.

Kronološki potek dogodkov:

23.07. odhod iz Ljubljane
26.07. prihod v bazni tabor (4100 m)
26.07.-18.08. delovanje nad Južnim Engilčkom
19.08.-26.08. Vrnitev v Biškek (glavno mesto Kirgizistana), izlet v Ala Arčo in vrnitev v Slovenijo

O poteku odprave

Letošnja odprava v Tjanšan je bila Tinetova druga in že moja peta v te kraje. Z organizacijskega vidika je bila med vsemi dosedanjimi najmanj pustolovska, saj je za naju tako rekoč od prvega pa do zadnjega trenutka poskrbela agencija. In če naju ne bi v helikopterski bazi za en dan ustavilo slabo vreme, bi iz Ljubljane do baznega tabora potovala manj kot dva dneva.

Na Južni Engilček sva se podala brez točno določenih ciljev. Nad ledenikom kraljujeta Han Tengri (7000 m) in Pik Pobeda (7439 m), ne manjka pa tudi drugih atraktivnih in brez izjeme zelo zahtevnih ciljev.

Dan po prihodu v bazo sva opravila ogledno turo po, za razliko od lanskega leta, popolnoma golem ledeniku in si za uvodno ogrevanje izbrala strmo severno steno severnega Troglava (5200 m). S te strani sta bili do sedaj verjetno preplezani le dve smeri. Skalni severovzhodni greben so leta 1980 v petih dneh preplezali Rusi, Slovensko smer v severni steni pa so leta 1995 preplezali Tomaž Jakofčič, Peter Mežnar in Blaž Stres. V slednjo sva vstopila 30.7. Dobre razmere so žal trajale le do skoraj navpične pregrade v osrednjem delu stene. Čeznjo naju je pripeljalo precej kočljivo plezanje po tankem ledu, ki je potekalo v strahu pred obračanjem v slepi ulici. Smer se je po 700 metrih iztekla na severovzhodni greben, ki naju je v ves čas izpostavljenem, strmem plezanju in ob razkošnih razgledih peljal proti vrhu, pod katerim sva z napetostjo pričakovala finale v navidez navpični in sveže zasneženi vršni steni.

Plezanje tam čez je izpolnilo vsa pričakovanja in ko se nama je s temo na pot postavila še vršna opast, sva se odločila za bivakiranje. Jasna in mirna noč na izpostavljenem razu je ponujala doživetje, ki ga ni zmotilo niti dejstvo, da sva se tam gori znašla brez spalnih vreč in kuhalnika. Za nagrado naju je pričakal še en brezhiben dan in član Kamniške odprave Franc Miš (poleg naju je bilo v tem času v okoliških gorah dejavnih tudi devet članov Kamniške odprave), ki nama je po vrnitvi z gore nasproti prinesel pijačo in čokolado.

Naslednji dnevi so prinesli spremenljivo in zelo toplo vreme. Podnevi sva opazovala, kako se načrtovane ledne linije v južni steni Čapajeva (6371 m) spreminjajo v mogočne vodne zavese, ponoči pa je najin spanec motilo grmenje plazov. Odločitev, da se zaradi boljše aklimatizacije povzpneva na Han Tengri, tako ni bila pretežka. Sam pa sem pri tej odločitvi imel tudi lastno računico, saj sem lani obrnil tik pod vrhom te slikovite gore.

Na pot sva se v družbi Kamničana Anteja in Tržičana Smrkota odpravila 5.8. malo po 22 uri. Da nam kljub temi ni bilo dolgčas, je poskrbelo občasno iskanje smeri. Zvočno kuliso je dodalo oddaljeno podiranje serakov, ki mu nismo namenjali prevelike pozornosti, dokler se na vstopu v nevarno globel med Čapajevim in Hanom ni nad nami podrl serak. Glavnino plazu so na srečo požrle velike prečne razpoke, nas je dosegel le oblak ledenih kristalov.

Zgodaj zjutraj smo nato prispeli v T3 (5800 m) na sedlu pod vršno piramido Han Tengrija. Dan je minil v snežni luknji ob nemirnem spancu. Ko sem naslednjega dne navsezgodaj zjutraj pomolil nos iz luknje, me je gosto sneženje hitro pregnalo nazaj v spalko. Kasneje se je vreme izboljšalo, a ker sva bila prepozna za vzpon na vrh, sva v luknji pustila nekaj opreme in za kosilo bila že v baznem taboru.

Tam sva se potrudila izkoristiti vso možno udobje, saj sem medtem tudi Tineta prepričal o ponovitvi lanske taktike vzpona na vrh v enem dnevu. Drugi dan po vrnitvi v bazo, sva se zvečer ob 18 uri odpravila nazaj na goro. Malo pred nočjo sva dosegla globel med Hanom in Čapajevim in med kratkim počitkom zaskrbljeno opazovala lečaste oblake na vrhovih onkraj ledenika, ki so obetali spremembo vremena. Ob enih ponoči sva dosegla T3, si tam privoščila tri urno pavzo, nato pa v še vedno lepem vremenu krenila proti vrhu. Na vrh sem prispel nekaj pred 12 uro in tam v idealnem vremenu več kot eno uro užival prostrane razglede. Med okoliškimi gorami je le še Pobeda ohranila svoj mogočen videz. Tega dne so na njen vrh stopili štirje Ukrajinci.

Ob začetku sestopa sem srečal tudi Tineta, ki je tako že drugič stal na vrhu Hana. Poleg tega pa je bil zadnji izmed slovenske osmerice, ki je v zadnjih treh dneh dosegla vrh (pred nama je vrh doseglo še šest članov Kamniške odprave).

Sestop ob zelo zdelanih fiksnih vrveh in pojemajočih močeh je zahteval popolno zbranost. Zaradi utrujenosti nisva sestopila direktno v bazo, ampak sva se neugodnega ledenika raje lotila z jutranjo svetlobo, po prenočevanju v snežni luknji T3. V bazo sva prispela ravno na zajtrk, v rahlem sneženju, ki pa se je sredi dneva močno okrepilo. S člani Kamniške odprave, ki so zaključevali uspešno odpravo, smo priredili veličastno žurko in tako vremenu nismo posvečali pretirane pozornosti.

Precej drugače pa je bilo v naslednjih dneh, saj se je ob precej nasprotujočih si informacijah izkazalo, da je na Pobedi nad višino 6900 metrov v globokem snegu ujetih kar šestnajst ljudi. Po treh dneh sneženja, sta dvodnevno okno lepega vremena izkoristila samo dva Estonca, ki sta se uspela vrniti v bazo. Ostale je na gori zadržalo novo tri dnevno poslabšanje vremena, ki je skupaj s prejšnjim, v višinah nasulo preko dva metra snega. Kot sva izvedela kasneje, so se zadnji v bazo vrnili šele po desetih dneh, po začetku kalvarije s slabim vremenom. Enemu od članov ukrajinske ekipe, ki je dosegla vrh pa žal ni uspelo.

Po uspelem prvem delu odprave, sva nameravala piko na i postaviti z vzponom čez južno steno Pik Čapajeva. A po enem tednu slabega vremena in ravno takih obetih, nama je začelo zmanjkovati časa, zato sva izkoristila prvi helikopterski let in se odpeljala v dolino.

Pri tem sva se posebej ganljivo poslovila od starih znancev s katerimi sva preživela nepozabne zgodbe. Tine od Pik Gorkega, sam pa sem s helikopterja pomahal Nansenu, med vožnjo ob severni obali jezera Issyk-kul pa še Djigitu in Karakolskemu …

Še nekaj za statistiko

30.-31.7.2008   Severni Troglav (5200 m), Slovenska smer (1. ponovitev). Pri tem lepem in kompleksnem vzponu je ocena še najmanj pomembna, pa vendarle. V smeri sva naletela na težave V/4+ R (led), do V (skala), M5 (kombinacija), 1000m,  18 ur efektivnega plezanja.

10.8.2008   V 18 urah iz baze po normalni smeri doseževa vrh Han Tengrija (7000 m).

Napisala: Andrej Magajne in Tine Marenče
Fotografije: Tine Marenče in Andrej Magajne

Dodaj odgovor