Tisoč začetkov

Nadaljevanje je bilo še bolj frikovsko. Ampak bilo je pa lepo.

1. 2. 2006 – sreda
Že drugič sem se odpeljal proti Cortini. V dolini Vall di Landro sem si namreč ogledal M10, ki sem jo želel preplezati. Že takoj ob prihodu na parkirišče, sem videl, da se je izstopna sveča podrla. Vendar puške nisem nameraval vreči v koruzo. Po ogrevanju in 10-metrskem padcu sem se zapodil v dolgo streho. Smer bi preplezal že v prvem poizkusu, vendar nisem mogel prestopiti, ker ni bilo sveče. Vse skupaj sem naštudiral, seveda težjo kombinacijo, ki pa je bila edino izvedljiva. V drugem poizkusu sem povsem zamočil. V tretje je moralo iti na vse, ker sem bil že malo utrujen. Vendar se mi je požled podrla in lepih besed ni manjkalo. Po desetih minutah besa sem se še enkrat zapodil. Povsem navit sem prestopil čez streho v led. In priplezal na vrh. Kar kamen se mi je odvalil od srca.

3. – 5. 2. – petek, sobota, nedelja
Na pot smo se odpravili Erik, Klempi, Igor in jaz. Namenili smo se v lepo italijansko dolino Valle Varaito. Tam je namreč potekalo mednarodno srečanje alpinistov. Seveda smo to v prvi vrsti izkoristili za plezanje zaledenelih slapov. Po dveh lepih in najtežjih slapovih v dolini: WI5, 50m in WI5+, 100m, smo se popoldne enoglasno odločili, da jo naslednji dan zgodaj popihamo drugam. In tako smo res že ob šestih leteli naprej. Erik je bil mnenja, da audija to nikakor ne more iztiriti. Dokler… Odločili smo se za Valle di Brembano. To je uro vožnje severno od Bergama. Letos je ta dolina znana predvsem po impozantni sveči, ki se je šele tretjič naredila, odkar se plezajo take traparije. Po kratkem dostopu sta se Erik in Klempi raje orientirala na miks, ki se je nahajal tik za svečo. Jaz pa sem se odpravil na blizu ogledat svečo. Zanimiv leden steber, včasih debel slaba dva metra in visok 35m sploh ne bi izgledal tako grozno, če ne bi bil precej oddaljen od stene. Ker je vse skupaj dobro donelo, sem počasi napredoval. Lokalni plezalec je zmajeval z glavo. Navijalo me je le v glavo. S cepini pa že dolgo nisem bil tako nežen. Svedre sem vrtal že v obstoječe luknje, ker če bi se sveča slučajno podrla, bi bilo tako vseeno ali varujem ali ne. Po dvajsetih minutah sem zavriskal na vrhu slapu. Klempi je nato uspešno flešal M10. Ko je bil A-test za tisti dan narejen, sta se v svečo podala še Erik in Klempi ter Igor varovan od vzgoraj. Tako je smer v enem dnevu dobila več ponovitev kot jih je imela do tedaj. Democle WI6/6+ – ocena ni vse!

7. 2. – torek
Po dnevu počitka sem že iskal novega soplezalca. Aleš je bil takoj za. Vendar ni natančno vedel, kam greva. AC/DC v severni steni Goličice me je pritegnil predvsem s svojo dolžino in težkim plezanjem. Smer so leta 2000 opremili in preplezali Gradišar, Kresal in Miškovič. Iz 32. ovinka vršiške ceste je izgledal kritičen že prvi raztežaj. Ostalo pa se tako ne vidi, razen sveče v zgornjem delu. Po dobri uri dostopa od Cestarske hiše sva se z Alešem lahko navezala. Prvi zanimivi skok je postregel z lupinastim ledom, nalepljenim na strme plate. Po rizičnem prestopu je do vrha raztežaja šlo povsem gladko. Tako sva bila že pod prvim kombiniranim raztežaju. Butastih pet metrov skale ja najprej poizkusil Aleš. Nato pa je meni uspelo ugotoviti kombinacijo . Prehod v svečko je bil kar utrujajoč. Znašel sem se v norem požlejenem kaminu. Ker sem imel še dovolj vrvi, sem se kar takoj zapodil vanj in po 55m zavaroval Aleša. Sledil je lažji odsek ledu, ki je Aleša pripeljal v veliko luknjo pod visečo svečo. V naslednjem raztežaju pa je šlo povsem zares. Že takoj se je videlo, da bo to verjetno ključni del smeri. Še danes ne vem, kako so centimetrski hukci in dober centimeter debela požled zdržali pod mojo težo. Na koncu raztežaja pa ni bilo narejenega sidrišča. Ker tudi sam nisem mogel zabiti kaj tako primernega, da bi varoval Aleša, sem se pognal kar naprej v še zadnji kombiniran raztežaj. Šele ko sem pod zadnjo prečko vpel dober mostiček, sem se oddahnil. Sledil je prestop iz trav v svečo ter strm led do vrha raztežaja. Potem je prisopihal Aleš. Do vrha naju je čakal le še led. Čisto na vrhu sva nenavezana preplezala še kratko svečko. Sledil je še trden stisk roke za uspešno opravljeno turo. Sestopila sva po vrvi. Tako sva bila še pred mrakom na piru. AC/DC: IV/WI6, M7-8, 300m, 6h, 1.P

8. 2. – sreda
Ker je bilo ponoči preveč pestro, se za naslednji dan nisem nič menil. Zjutraj pa mi je bilo tega takoj žal. Kako sem potem našel soplezalca,še danes ne vem. Jojo je punco nekako prepričal, da je plezanje bolj pomembno kot, no saj veste. Obljubljena tortica in kino mu seveda nista ušla. Tako smo pod Bavh prisopihali okoli dveh popoldan. Zaradi objave na netu, da je Membrana narejena, to sploh ni bila tako slaba odločitev. Pa je bila vseeno tržiška gneča. Primož se je ravno pripravljal za Membrano. Dolgo sva čakala, nato pa sem se odločil, da greva najprej preplezat Zadah: WI5+, 50m. Ko sva opravila s to smerjo, je bila tudi že Membrana prosta. Hitro sva se je lotila in po 15min sem že vpel dvojni abalakov na vrhu. Pa je to res vrh, sem se že takrat spraševal. Seveda ni, saj sem sredi nič. Naprej pa je izgledalo kar zoprno. (Kreso mi je kasneje povedal, da je imel on tam dovolj debel led in da je bilo zanj najtežje preplezati niz sveč). Zaradi pomanjkanja časa sem se tako kot Aljaž in Primož spustil nazaj pod slap. V mraku je še Jojo uprizoril hitrostno plezanje preko svečk. In tako se je zaključil še en dan. Membrana: WI6/7, 30m.

10. 2. – petek
Kadar sem prišel domov, se mi je Tine izza računalnika zasmejal: »A si spet frikal, a?« »Ja, kaj pa čmo pri teh cenah!« sem mu vedno odvrnil. Saj je tudi mene malo jezilo. Ampak letos je pač spet taka zima, da bo treba v Loško. Tam smo namreč lani začeli plezati samo po travah. In tako sva s Klemenom že drvela proti Logu. Šele ob sedmih sva odkorakala izpred elektrarne. Imel sem ogledano novo linijo levo od Bedinjega vrha. Dolg žleb v spodnjem delu nama seveda ni delal preglavic, le v mečka je malo navijalo. Levo od velikega odloma, kjer naj bi se prava smer šele začela, sva si malo odpočila. Plezati sva začela levo od gladkih plošč. Že takoj na začetku nama je loška postregla z zeleno preprogo. Nekaj težjih prestopov in že sem zabijal cepine za varovališče. Ko je priplezal še Klemen, sem pograbil kar njegove stroje in odpikal naprej. Po šestdesetih metrih sem prikopal na začetek značilne rampe, vidne tudi iz doline. V nadaljevanju sva se razvezala. Najbolj nama je šlo na smeh, ker je bila rampa solidno zgažena. Ja, pa ne od ljudi, ampak od gamsov. Nekajkrat sva malo varovala, drugače pa je šlo do zgornjega snežišča tekoče. Ko sva prisopihala na rob, sva prišla povsem v nov svet. Ta del stene sem si sicer malo ogledal že iz Kačje sline, vendar je bilo iz tega zornega kota videti povsem drugače. Po instinktu sva plezala proti desni. Ja, do roba stene bo potrebno še stisniti kak težak raztežaj, sem si mislil. Ko sva uredila varovališče, sem se pognal še bolj desno do nekakšne strme poči, ki so jo prekinjale travne ruše. Ko sem se stegoval iz ene v drugo, sem kar malo debelo gledal. Po solidnem frendu sem imel do vrha le še kakih deset metrov. Varovališče sem si uredil v nekakšni lopici. Klemen je počasi plezal za mano. Saj se mu ob takem soncu res ni več nikamor mudilo. Na vrh sva priplezala po lepi in ne prestrmi grapi. Sledilo je sončenje in iskanje žrtve, ki naju bo prišla iskat v Bavšico. V Logu je bilo še nekaj loških borcev. Ko je pri Milanu Klemen pograbil harmoniko, je seveda sledil logičen – pozen odhod. Med potjo sva se ustavila še na Bledu. Tako sem domov prijadral zgodaj zjutraj. Vrnitev obiskovalcev: V/5,90,40-75, (700+300m), 8h

11. – 12. 2. – sobota, nedelja
Ura me je zbudila ob šestih. Komaj sem se skobacal iz tople postelje, ker smo imeli za vikend člani jesenske odprave na Šišo skupno turo. Slapovi so nam rasli že prek glave, zato smo odšli v gostilno. Zaradi tega smo se vsi dobre volje popoldne odpravili proti Okrešlju. Tudi tam smo vztrajali do poznih ur. Zjutraj pa smo ob sedmih štartali: v Turski žleb, čezenj in na Tursko. Že ob enih smo bili nazaj. Natakar je ponovno začel nosili zelene steklenice. Do pod Rinke je sestop potekal v hitrem diru in zadnji plati. Med vožnjo proti Kamniku pa smo Ali, Plenks in jaz že snovali načrte za naslednjo turo.

14. 2. – torek
Tokrat je ura zvonila ob treh in petnajst minut. Ja, komu sem se pa sedaj zameril, sem premišljeval. Ob štirih sva se Tine in jaz dobila z Alijem in Plenksom. Nobenemu se ni kaj preveč dalo. Vsi skupaj smo odkorakali v dolino Koritnice z velikim dvomom. Nismo vedeli, kaj gremo plezati. Ali in Plenks sta malo mislila v Medveda. Na koncu smo se odločili za novo smer levo od Medveda. Že prvi raztežaj je bil za ne ogrete mišice precej resen. Drugi je bil zmeren, tretji in četrti pa ponovno precej strma in zanimiva. Trave so včasih prerasle v zelo strmo preprogo. Seveda nam je plezanje oteževala še njihova kvaliteta. O tem bi lahko napisali posebno knjigo. Imamo take vrste trave, kjer okla strojev dobro prijemajo, pa take kjer gre vse dobro skupaj, notri pa nič ne drži, pa kameno zemljo… Najboljše pa so tiste pod katerimi se skriva skala. Tako se je med nami ves čas slišalo: o fak, pi., ku., je.t.m., Seveda, smeh na račun drugega ni nikoli izostal.
Precej smo hiteli, saj smo vedeli, da če želimo izplezati še isti dan, se ne smemo obotavljati. Vmes smo plezali velik del tudi nenavezani. Pa spet navezani. V zgornji tretjini smo preplezali še en zelo strm raztežaj. In prav ta nam je odprl pot proti vrhu. Vmes sva se z Alijem zazrla še bolj v levi del stene, kjer smo lani preplezali podobno smer – Ko se čas ustavi. Do vrha nas je ločevalo le še 150m ne prezahtevnega plezanja. Na vrhu pa spet sonce, lep razgled, in premočen čeuček. Sestopili smo direktno na Brežiški preval in levo v Ozebnik naravnost v Koritnico. Loški kosec: V/5,90,65-85, 800m, 8h
Frikat ali plezat, vsak naj si izbere tisto pri čemer bolj uživa?! Jaz namreč pri smučanju. Ampak blo je pa luštn. Klemen bi rekel: »Če je to kriza, naj kar traja!«

Pa lep sankaški pozdrav!

Anže Marenče

Dodaj odgovor